Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.

ZPP torej v 212. členu določa procesna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže, toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel. Katera dejstva mora navesti, tožniku povedó materialnopravne norme. To pa so v obravnavani zadevi določila o odškodninskem deliktu iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo, da lahko oškodovanec zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, če so izpolnjeni pogoji odškodninskega, to je civilnega delikta.
Za vse predpostavke odškodninske obveznosti mora tožnik podati ustrezno trditveno podlago.
V primeru kršitve osebnostnih pravic, kot je to tudi v primeru razžalitve, se sicer določa enotna odškodnina, vendar pa mora tožnik izkazati obstoj duševnih bolečin kot del temelja tožbenega zahtevka in ne zgolj v povezavi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obstoja, stopnje in trajanja duševnih bolečin tako ni potrebno ugotavljati zgolj zaradi odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak tudi zaradi presoje obstoja temelja za to vrsto odškodnine.

V konkretnih okoliščinah, kot so bile ugotovljene, bi toženec mogel in moral zaznati, da je prišlo do trčenja njegovega vozila ob parkirano vozilo v garažni hiši, zato bi se moral ustaviti ter posredovati osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ker tega ni storil, pač pa je po nesreči, ki jo je povzročil, zapustil kraj dogodka, je skladno s 7. točko tretjega odstavka 7. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice.

Toženec je s svojima vrednostnima sodbama komentiral tožnikovo objavo na YouTubu, s katero se ne strinja. Šlo je za polemiko o družbenem življenju v Sloveniji, morebitni korupciji, nepotizmu, delovanju pravne države. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je takšna debata tudi v korist javnosti, toženec pa ima vso pravico, da se z objavo tožnika, ki zadeve posplošuje na podlagi primera, v katerem se je znašel, ne strinja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženčevo mnenje imelo zadostno podlago v dejstvih. Zgolj tožnikova objava na YouTube je zadostovala, da se toženec nanjo odzove, žaljivki sta bili še vedno usmerjeni v predmet javne razprave (ravno z objavo videoposnetka na YouTubu jo je tožnik naredil javno). Šlo je za širšo javno debato o tožnikovem na YouTubu objavljenem prispevku, debata pa je potekala na Facebook strani, kjer tudi sicer velja bolj sproščeno komentiranje in komuniciranje med sledilci. Glede na vsebinski kontekst povprečen sledilec sporne toženčeve izjave ni mogel razumeti kot osebno diskreditacijo tožnika, temveč izključno kot toženčev odziv na tožnikove izjave na YouTubu, s katerimi se ni strinjal. Ne držijo trditve pritožbe, da je bil toženčev edini namen očrnitev in diskreditiranje tožnika. Toženec je zgolj izrazil svoje mnenje o tožnikovem prispevku, nedvomno pa ni imel v mislih zdravstvene diagnoze tožnika (telesno in duševno nerazvitega človeka). Da so žalitve zajele tudi tožnikovo ženo, ni odločilnega pomena za razsojo v tej zadevi, saj tožnikova žena ni stranka tega postopka. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni spregledalo dejstva, da tudi tožnik sam na komentarjih na Facebooku uporablja ostre besede oziroma takšne, ki nakazujejo na grožnjo s fizičnim obračunom.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.

Tožnik ni dokazal trditev, da mu je bilo odrejeno delo čiščenja soli na višini. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku na dan škodnega dogodka ni bilo odrejeno delo na vrhu predelne stene, ki pregrajuje deponijo soli. Nadrejeni mu ni naročil, naj se povzpne na predelno steno. To ni bilo potrebno, saj se ploskev na vrhu predelne stene, ki ločuje deponijo, soli očisti tako, da se porine z zidu z metlo ali lopato s tal oziroma se v vsakem primeru spere dol z vodo iz hidranta, torej brez vzpenjanja na zid. Pri čiščenju boksa se nihče od zaposlenih pred škodnim dogodkom ni vzpenjal na zid.

Pritožbeno sodišče glede na navedene ugotovitve soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je škoda nastala izključno zaradi nerazumnega dejanja tožnika. Druga toženka je po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu iz prvega odstavka 131. člena OZ tako dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Tožnik je izvršil navodilo, da počisti deponijo soli na samovoljen način. S plezanjem na predelno steno, ki ni namenjena hoji, je sam ustvaril nevaren položaj. Ker mu ni bilo odrejeno delo na višini, pravno relevantni vzrok za nastanek škode leži v dejanju tožnika. Zato ji ni mogoče očitati krivdne ali objektivne odgovornosti.