DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068284
OZ člen 167, 167/1, 167/2, 174, 174/2, 175.
povečanje rente - pretekla in bodoča premoženjska škoda
Tožnik s tem, ko zahteva plačilo premoženjske škode kot razliko v uspešnosti in regresu za letni dopust za obdobje od leta 2019 do 2022 in dejansko plačano denarno rento, dejansko zahteva povišanje denarne rente za nazaj, kar ne more. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, se lahko zahteva ali povrnitev pretekle premoženjske škode ali bodoče premoženjske škode v obliki denarne rente.
Kadar se odloča o povišanju denarne rente na podlagi 175. člena OZ, se šteje, da je o temelju že pravnomočno odločeno. Denarna renta se lahko odvzame ali zmanjša le, če se bistveno spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, ko je odločalo o denarni renti v prejšnjem postopku in še to le s posebno tožbo, ne pa z ugovori v pravdi, kjer oškodovanec zahteva zvišanje že pravnomočno prisojene denarne rente.
S povečanjem denarne rente se ne spreminja pravnomočna sodba Pd 33/2015, saj ne gre za izredno pravno sredstvo, ampak se odloča o novem tožbenem zahtevku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00070396
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 1. ZOZP člen 15.
škodni dogodek - padec drevesa - poškodba pri podiranju dreves - obvezno zavarovanje motornih vozil - traktor - obvezno zavarovanje traktorja - škoda zaradi uporabe traktorja - škoda kot posledica uporabe traktorja - uporaba vozila - pojem uporabe vozila - razlaga pojma - premik vozila - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - delovna funkcija motornega vozila - nejasni razlogi sodbe - dokazna ocena - dokaz s sodnim izvedencem
Obseg pojma uporaba vozila ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Pri vozilih, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo ob nesreči uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, uporaba lahko sodi pod pojem uporaba vozila. Če se je uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069506
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 169, 371. KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3, 201/4. ZOPOKD člen 4, 4-4, 25, 25-7. ZPP člen 7, 14, 154, 185, 185/1, 212, 227, 243, 254, 254/2, 254/3, 286, 287, 315, 315/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZVZD člen 5, 33.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - padec z višine - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - zagotovitev varnosti in zdravja pri delu - predhodne zdravstvene težave - dokaz z izvedencem - informativni dokaz - prepozne navedbe - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vmesna sodba na drugi stopnji
Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.
Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je procesno dokazno breme o tem, ali je njen zavarovanec tožniku zagotovil zaščitne rokavice prevalilo na toženko, ki tega dokaznega bremena ni zmogla, saj so njene trditve o tem ostale na ravni pavšalnih navedb, brez da bi zanje predložila kakršnekoli dokaze. Toženka namreč svojih pavšalnih navedb, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, ni z ničemer podkrepila, niti ni navedla, kakšna zaščitna sredstva so bila tožniku izročena in kdaj ter o tem ni predložila nobenega dokaza.
obseg povrnitve premoženjske škode - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - zapadlost odškodninske obveznosti - zamuda s plačilom
Plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo je tako plačilo določenega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti oškodovancu. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Po tem merilu mora biti višina denarne odškodnine takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. V konkretnem primeru je znašala pogodbeno dogovorjena cena 32.950,00 EUR in če oporoka ne bi bila založena, bi pravni prednik tožnice svoj celotni solastniški delež prodal v višini ¼, torej za vrednost 8.237,50 EUR in ne za delež od hipotetično izračunane tržne vrednosti nepremičnine v času prodaje.
Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude. V skladu 378. členom OZ namreč dolguje dolžnik, ki je v zamudi, tudi zamudne obresti, v zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu ta povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ).
ZDLov-1 člen 10, 38, 53, 53/1, 53/2, 54, 54/2, 54/4.
škoda, ki jo povzroči divjad - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - upravljanje lovišča - običajno tveganje - ukrepi za preprečitev škode - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira pooblaščenca
Za škodo, ki jo povzroči divjad iz 38. člena ZDLov-1 v lovišču ali v lovišču s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec ne glede na krivdo (objektivna odgovornost - drugi odstavek 54. člena ZDLov-1). Za škodo, ki pa je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija (4. odstavek 54. člena ZDLov-1). Upravljavec lovišča se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je oškodovanec na primeren način kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil oziroma, če škode ni bilo mogoče preprečiti na ta način, da je zahteval izvedbo ustreznih ukrepov (npr. postavljanje ograje, ulov ipd). Izven teh okvirjev pa upravljavec lovišča ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo prosto živeče živali, saj so tveganja srečanja s tako živaljo v naravnem okolju in morebitne škode, ki jo povzročijo, običajna tveganja, povezana z gibanjem v takem okolju.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - obstoj duševnih bolečin - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - uporaba materialnega prava - zavrnitev dokaznega predloga - pravno relevantna vzročna zveza
Ugotovitve izvedencev, da težave tožnika niso bile take intenzitete, da bi se lahko pojavila duševna motnja, da tožnik ni imel duševnih bolečin, še ne pomeni, da tožnik ni imel duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Obstoj oziroma neobstoj duševnih bolečin je v presoji sodišča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so pri tožniku zaradi izbrisa obstajale nevšečnosti, zmotno pa je nadaljnjo stališče, ki temelji na mnenju izvedencev, da same nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 80/2021 pojasnilo, da odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje.
Sodna praksa in teorija sta že zavzeli stališče, da lahko odškodninsko odgovarjata oba, tako dejanski, kot tudi formalni delodajalec.
Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vendar mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.
Ni odločilno, ali so žice razpotegnili delavci izvajalca gradbenih del. Odločilno je, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da se gradbeni material in zlasti žice ne bi nahajale na pločniku, kjer so hodili pešci.
Zavarovanec tožene stranke bi moral zagotoviti postavitev materiala ob pločniku tako, da ne sega na pločnik in da onemogoči, da se tenke žice nahajajo na pločniku. Tožnica je hodila s primerno skrbnostjo, saj tankih žic ni videla. Skrbnost dobrega pešca ne zahteva, da pešec poleg materiala, ki je bil delno tudi na pločniku, opazuje, ali so mogoče tudi tenke žice.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje s strani tožnika podpisano 8. 5. 2015, pri čemer je na podlagi dokazne ocene pooblastila ugotovilo tudi, da se je tega dne tožnik oglasil pri odvetniški družbi, kar pomeni, da se je s sodnim pisanjem pri odvetnici oglasil na zadnji dan roka. Tega toženka res ni izrecno trdila, vendar pa navedena ugotovitev ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage toženke, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik odvetniškemu pripravniku ni predložil dokumentacije, ki je potrebna za vložitev predloga, in glede na kratkost roka za vložitev predloga, odvetnik stranki ni dolžan svetovati pravnega sredstva, s katerim evidentno ne more uspeti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068619
ZVZD-1 člen 5.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - dejanski delodajalec
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se kljub tožnikovi formalni zaposlitvi pri toženki ta ni štela za delodajalca v širšem smislu ZVZD-1, temveč je bil to tisti, ki je delo na delovišču v A. dejansko organiziral in nadzoroval.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 11, 13.. URS člen 22, 26, 39.. ZJZ člen 6, 21, 21/7.
javnopravna odškodninska odgovornost države - pravica do zbiranja in združevanja - obrazloženost odločbe - kvalificirana stopnja napačnosti - arbitrarnost odločanja
Prepoved arbitrarnosti izhaja iz določila 22. člena URS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča ali upravnega organa je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Vsaka napačna razlaga oziroma uporaba zakonske norme sama po sebi ni arbitrarna. Prag za ugotovitev arbitrarnosti mora biti visok, saj bi bila sicer vsaka nezakonita odločba sodišča oziroma upravnega organa, ki je obremenjena s postopkovnimi kršitvami v smislu nejasnih, pomanjkljivih razlogov ali nepravilno uporabo materialnega prava, lahko označena za arbitrarno in kot takšna podlaga za odškodninsko odgovornost države.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068459
ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - poklicni voznik tovornjaka - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - dokazna ocena - dokazno breme tožnika - načelo kontradiktornosti
V posledici dejstva, da ima tožnik kot voznik tovornjaka 10 let izkušenj, je sodišče utemeljeno kot pretirano zavrnilo njegovo navedbo, da mu je bila tožena stranka zaradi njegove varnosti dolžna podati posebna navodila za zapiranje vrat prikolice tovornjaka in mu pri tem jasno nakazati možnost, kako naj to delo opravi. Zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila za vsako še tako očitno in banalno opravilo in delavcu jasno nakazati možnost, kako naj ga opravi, je dejansko pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varnosti pri delu.
Na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega dejanskega zaključka, da izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za ugotovitev, da je bilo na dan poškodbe tožnika resnično pokvarjeno zapiralo na vratih prikolice tovornjaka.
odškodninski zahtevek - obveznost zavarovalnice - nepremoženjska in premoženjska škoda - gospodarska javna služba - odgovornost za vzdrževanje cestišča - nadzor stanja ceste - izvajanje dolžnega nadzora - skrbnost dobrega gospodarja - sanacija ceste - pešec na rolerjih - mladoletni otrok kot oškodovanec - soprispevek - elementi odškodninske odgovornosti - izključitev protipravnosti - zmotna uporaba materialnega prava - izračun pravdnih stroškov
Splošno znano je, da je vožnja z rolerji zaradi specifične konstrukcije rolerjev, majhnih kolesc in majhne medosne razdalje, hkrati pa zaradi visokega težišča človeka na rolerjih, bistveno manj stabilna kot npr. s kolesom ali avtomobilom, ki imata bistveno večjo medosno razdaljo in povsem drugačno razmerje med dolžino in višino vozila oziroma človeka.
Ni dvoma, da je bila poškodba na spornem delu ceste takšne narave, da je ogrožala osebo na rolerjih, vendar pa je treba hkrati upoštevati, da cesta ni prvenstveno namenjena rolerjem. Zaradi že opisanih fizikalnih značilnosti gibanja z rolerji je bistvena razlika med običajnim pešcem in osebo na rolerjih. Stališče sodne prakse je, da v običajnem mestnem okolju ni mogoče zahtevati absolutne ravnosti oziroma gladkosti pohodnih površin in da so določene globine ali neravnine nekaj običajnega in pričakovanega. Zaradi specifičnih tehnično-fizikalnih lastnosti rolerjev in gibanja z njimi je jasno, da morajo biti površine, namenjene vožnji z rolerji, posebej ravne in gladke, medtem ko za vožnjo z običajnimi vozili (npr. avtomobili, motocikli, kolesa) ali za peš hojo to ni potrebno. Občinske ceste, kakršna je tudi ulica, na kateri se je pripetila nezgoda, so prvenstveno namenjene vožnji z dvoslednimi ali enosledimi vozili (osebni in tovorni avtomobili, motocikli, kolesa) in ne vožnji z rolerji. Zato je pretirano stroga zahteva, da bi moral izvajalec javne službe vzdrževanja javnih cest zagotavljati takšno kvaliteto (brezhibnost, ravnost, gladkost) javnih prometnih površin, ki so sicer namenjene vožnji z običajnimi vozili, da bi bila po njih vselej možna tudi povsem varna vožnja z rolerji. Ker so rolerji specifično prometno prevozno sredstvo oziroma športni rekvizit, ki zahteva za varno vožnjo prav specifične (nadstandardne) kakovosti površin, po katerih se rola, in ker po drugi strani javne ceste niso prvenstveno namenjene vožnji z rolerji, tudi ob upoštevanju skrbnosti dobrega strokovnjaka, ni mogoče zahtevati od upravljavca ceste, da bi bile te vselej v takem stanju, ki bi omogočalo ne le varno vožnjo običajnih, za ceste predvidenih prometnih sredstev, temveč tudi rolerjev. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da se roler obravnava kot pešec in da pešci na spornem mestu lahko prečkajo cesto.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila poškodba ceste takšne velikosti in narave, da bi ogrožala tudi običajni (avtomobilski, kolesarski) promet na sporni cesti. Zato skrbnost dobrega strokovnjaka, ki poklicnemu vzdrževalcu nalaga celostno preprečitev poškodovanega, nevarnega vozišča, ni bila kršena, saj vozišče na spornem delu ni bilo nevarno za običajne uporabnike ceste. Čeprav osebe na rolerjih niso neobičajen pojav na cestah, pa to prevozno sredstvo (rekvizit) za varno uporabo zahteva tako specifične standarde vozišča, da od upravljavca oziroma vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da vzdržuje občinske ceste vselej v stanju, ki bo v celoti primerno in varno tudi za rolerje. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke odgovoren, ker ulica ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi bilo po njej mogoče varno voziti z rolerji, je pretirano strog in materialnopravno zmoten.
OZ člen 179, 299, 299/1, 378, 378/1. ZDOdv člen 31, 35, 35/1.
odškodninska odgovornost države RS - neutemeljen pripor - bivalne razmere v priporu - odškodnina zaradi neutemeljenega pripora - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - dokazi in dokazovanje - zaslišanje kot dokazno sredstvo - primernost dokaznega sredstva - prosta presoja dokazov - obseg in višina škode - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zamuda - kdaj pride dolžnik v zamudo - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora
Kot toženka sama navaja, so priče za dokazovanje premoženjske škode načeloma manj primerno dokazno sredstvo (bolj primerni so npr. računi). Vendar naše procesno pravo dokaznih pravil ne pozna. Če je stroške (škodo), ki jih je imel tožnik v neupravičenem priporu s telefoniranjem, sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič in tožnika ter jih razumno ocenilo, se pritožbeno sodišče s tem lahko strinja, ni pa ekonomično, da se v te namene zasliši prav vse predlagane priče. Prisoja premoženjske škode je zato pravilna in zakonita.
vezanost civilnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča - kaznovalni nalog - silobran - škoda, povzročena v silobranu - sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe - pretep - napad z nožem - udarec s pestjo v obraz - povzročitev škode - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - izključitev protipravnosti zaradi silobrana
Zmotno je tožnikovo stališče, da se je sodišče prve stopnje oprlo na razloge v obrazložitvi kazenske sodbe, ki je bila izdana v okviru postopka izdaje kaznovalnega naloga. Pravilno se je oprlo zgolj na dejstva iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ki tvorijo podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je toženec udaril tožnika z namenom, da bi odvrnil od sebe istočasen napad in je bila takšna obramba tudi nujno potrebna. Glede na dejstvo, da je imel tožnik v roki nož, je bil napad usmerjen zoper dobrini življenja in telesne integritete, obramba toženca pa zgolj zoper dobrino telesne integritete, pri čemer bistveno manjše intenzivnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je bila obramba sorazmerna intenzivnosti napada.
Pravilnik o rednem vzdrževanju javnih cest (2016) člen 29, 29/1, 29/2.
regresni zahtevek - prometna nezgoda - odškodninska odgovornost vzdrževalca ceste - merilo skrajne skrbnosti - poledica - lokalna cesta - posipanje proti poledici - postavitev prometne signalizacije
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je vzdrževalka ceste ravnala s potrebno skrbnostjo. V obravnavanem primeru je šlo za lokalno cesto, podizvajalec prve toženke pa je posipavanje izvajal redno in je tudi na dan nezgode cesto v zgodnjih jutranjih urah ustrezno posipal. Izvedenec je namreč ugotovil, da je bilo izvedeno posipanje (glede na način in čas posipanja) najbolj učinkovit in ustrezen ukrep ter da na dan prometne nezgode niso poznane posebne in neobičajne zimske vremenske razmere, ki bi zahtevale dodatno preventivno ukrepanje. Ravnanje prve toženke v konkretni zadevi, ko niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi vzdrževalki ceste narekovale povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice, tako ustreza merilom zahtevane skrajne skrbnosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00067202
URS člen 26, 26/1. ZKP člen 502, 502/1, 502/3, 502c, 502c/3, 538, 538/1, 539, 539/1.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - denarna odškodnina - zaseg denarnih sredstev - zaseg denarja - ustavitev kazenskega postopka - ugovor zastaranja - subjektivni zastaralni rok - seznanjenost s škodo in storilcem - vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - pomanjkanje odločilnih dejstev
Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.
Zaradi ugotovljene pogodbeno dogovorjene izključitve zavarovalnega jamstva pri drugotoženki, odgovornosti njenega zavarovanca prvostopno sodišče pravilno sploh ni presojalo. V razmerju do obeh toženih strank gre tudi za nedopustno širjenje trditev z okoliščinami, ki merijo na doslej nezatrjujočo objektivno odgovornost obeh zavarovancev, na katero se pritožba sedaj prvič tudi izrecno sklicuje.
Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je kontejner zanihal in ali je bil pravilno naložen. O obojem se je opredelilo, pri čemer je opravilo presojo potrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, temelječo na podlagi konkretnih okoliščin zadeve, in odločitev o nepotrebnosti dokaza tudi v zadostni meri obrazložilo.
višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - koleno - odrgnine - naknadna škoda - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Izvedenec je ugotovil, da so trajne posledice oslabile koleno, da tožnik ni sposoben opravljati kontaktnih športov oziroma dolgotrajnih obremenitev, teka in podobnih aktivnosti na trdi podlagi, ni sposoben dlje časa klečati na kolenu. Lahko opravi počep, vendar ne more dolgo časa vztrajati v počepu. Tožnik je gradbeni delavec, ne ukvarja se več z nogometom in ne more pomagati očetu pri opravilih v gozdu. Vse to so bile posledice že prve poškodbe in ne, kot meni pritožba, druge poškodbe.
Višina odškodnine ne odstopa od primerljivih primerov.