Ker je prišlo do razveljavitve kritnega razmerja, je treba na tej osi obravnavati tudi iz te razveljavitve izvirajoči kondikcijski zahtevek. Ta zahtevek obstaja le med strankama kritnega razmerja, torej med tožnico kot asignatom in toženko kot asignantom. Čeprav je v skladu s Pogodbo tožnica denar nakazala na računa veslaškega in jadralnega kluba, se valutno razmerje med tema kluboma in toženko (»njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«) tožnice ne tiče. S plačilom pogodbeno dogovorjenih denarnih zneskov je izpolnila tisto in tako, kar in kot je bilo s to Pogodbo dogovorjeno.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da dedič upravičenca po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA), ki je že začel postopek za pridobivanje mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, je pa umrl pred pridobitvijo mnenja in pred vložitvijo vloge za odškodnino po ZOPDA, v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA ni upravičen uveljavljati pravic po ZOPDA.
Odgovor na revizijsko vprašanje ali je bilo upravno sodišče v upravnem sporu pristojno presojati procesne kršitve, storjene v postopku izdaje dokončnega sklepa, ki je bil podlaga za izdajo s tožbo izpodbijanega upravnega akta, je nikalen. To še zlasti v primerih, ko gre za sklep, ki je po svoji naravi upravni akt, ki je lahko predmet samostojnega upravnega spora.
Sodišče bi bilo pristojno presojati tovrstne procesne kršitve, če bi jih tožnik v tožbi uveljavljal ter torej s tožbo zahteval odpravo tudi teh sklepov, izdanih v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, predvsem v primerih, ko jih tožnik ne more izpodbijati s (posebno) tožbo, ko torej ne gre za sklepe, ki so lahko predmet samostojnega upravnega spora. Iz slednjega izhaja, da lahko sodišče poleg izpodbijanega upravnega akta, ki je predmet upravnega spora, odpravi tudi sklepe, izdane v upravnem postopku, če jih tožnik izpodbija in je njihova odprava potrebna, da se upravna stvar v ponovnem upravnem postopku pravilno reši.
. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 279/2014 že zavzelo stališče, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Odločitev o ničnosti pravnega posla tako ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe ampak kvečjemu na ugotovitvi o kvalificirani nedobrovernosti, torej zlonamernosti obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca
Zaradi nedopustnosti predmeta imajo eventualni imetniki neke pravice na nepremičnini, ki je bila prodana v stečajnem postopku, tudi po zaključku le tega legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero je kupec v stečaju, nepremičnino prodal naprej drugemu kupcu
Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da je tožnica opravljala delo delovnega mesta psiholog I, zato do razlike med plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi in plačo delovnega mesta psiholog I, ni upravičena. Tožnica z dokazovanjem, da je njeno delo po zahtevnosti enako kot delo višjih vojaških uslužbencev psihologov, tudi ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta, saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.
Okoliščina, da je zasebni izvajalec zdravstvenih storitev tožniku izstavil račune za opravljene storitve, ne pomeni, da so stroški v zvezi s temi storitvami nastali tožniku, zaradi česar bi bil upravičen do povrnitve zneskov, ki so navedeni na teh računih. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da v tej zadevi ni sporno, da je te račune plačala humanitarna organizacija iz zbranih donatorskih sredstev. Že jezikovno izraza „povrnitev stroškov“ ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je tisti, ki zahteva povrnitev stroškov, dejansko imel stroške, katerih povrnitev zahteva, tako kot izraz „povrnitev škode“ pomeni, da je upravičencu škoda nastala. Če stroški ali škoda tistemu, ki zahteva njihovo povrnitev, niso nastali, potem ta že pojmovno ne more biti upravičen do povrnitve stroškov oziroma škode.
Okoliščine za sodno razvezo so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od teh okoliščin. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi.
Res je sicer, da sta pravica do zdravljenja v tujini in posledično pravica do povrnitve stroškov tega zdravljenja pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar to ne pomeni, da je toženec upravičen do povrnitve stroškov operacije tudi v primeru, če mu ti stroški niso nastali. Razumevanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki to pravico veže izključno na odobreno zdravljenje in opravljeno operacijo v konkretnem primeru pomeni, da bi bil toženec kar dvakrat upravičen do plačila stroškov zdravljenja v tujini. Prvič s tem, da je te stroške na podlagi v dobrodelni akciji zbranih sredstev plačal Rdeči križ, drugič pa s tem, da je od tožeče stranke prejela znesek, katerega vrnitev tožeča stranka zahteva v tem sporu. Takšna razlaga določbe 44. a člena ZZVZZ bi bila v nasprotju z namenom zakona, ki prav gotovo ni v takšnem dvakratnem plačevanju stroškov, pa tudi v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, ki kot splošno pravno načelo ne velja le v obligacijskih razmerjih, temveč tudi pri izvrševanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna zavarovancu brezpogojno povrniti stroške zdravljenja v tujini (kar v konkretnem primeru pomeni ne glede na to, da ti stroški tožnici niso nastali, saj jih je plačala Škofijska Karitas Celje), če je bila predhodno s pravnomočno odločbo zavarovancu že priznana pravica do zdravljenja v tujini. Predhodna odobritev zdravljenja v tujini ne pomeni, da je zavarovanec do povrnitve stroškov upravičen tudi v primeru, če stroškov sploh nima. Povrnitev stroškov že pojmovno lahko pomeni le povrnitev tistih stroškov, ki so upravičencu dejansko nastali oziroma mu bodo nastali.
Pravica do zdravljenja v tujini in posledično pravica do povrnitve stroškov tega zdravljenja sta pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar to ne pomeni, da je tožnik upravičen do plačila stroškov operacije tudi v primeru, če mu ti stroški niso nastali. Razumevanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki to pravico veže izključno na odobreno zdravljenje in opravljeno operacijo, v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnik na račun zdravljenja v tujini znesek stroškov prejel dvakrat. Prvič s tem, da je te stroške na podlagi v dobrodelni akciji zbranih sredstev zanj (ali namesto njega) plačalo Območno združenje Rdečega križa ...., drugič pa s tem, da mu je toženec znesek pomotoma izplačal na račun teh istih stroškov. Takšna razlaga določbe drugega odstavka 44. a člena ZZVZZ bi bila v nasprotju z namenom zakona, ki ni v takšnem dvakratnem plačevanju stroškov, pa tudi v nasprotju z namenom dobrodelnih akcij humanitarnih organizacij.