ZPP člen 286, 286a, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 84.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaslišanje prič - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave
Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožena stranka, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno učinkovito obravnavanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožena stranka zaslišanja te priče ni predlagala le v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe, temveč tudi zaradi dokazovanja zakonitosti vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Po 84. členu ZDR-1 je breme dokazovanja v tovrstnih sporih na delodajalcu, kar pa je bilo zaradi kršitve kontradiktornosti toženi stranki onemogočeno.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je treba dosojeno nadomestilo plače znižati za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, kar po vsebini predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, zato je to po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ni utemeljen.
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 2, 2/5. ZPSPP člen 19.
plačilo obratovalnih stroškov za poslovni prostor v poslovno-stanovanjski stavbi - odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov - pravna podlaga odgovornosti lastnika - leasing pogodba - odmera pravdnih stroškov - breme stroškov odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se v predmetnem gospodarskem sporu ne morejo uporabljati določbe SZ-1, temveč določbe ZPSPP in SPZ. Skladno s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se le-ta namreč za poslovne prostore uporablja zgolj v primeru, da se nahajajo v objektu, v katerem je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, v konkretnem primeru pa temu ni tako in se za tovrstne primere uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ, ki kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Nadalje je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ima namreč sedež v L.. Odvetnik, njen pooblaščenec, pa v N. M.. Tožena stranka pred sodiščem na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da jo zastopa odvetnik - specialist, niti po oceni sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne gre za zahtevno pravno problematiko, ki bi zahtevalo zastopanje po posebej specializirano usposobljenem pooblaščencu - odvetniku. Res je, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
izločitvena pravica - materialni rok - procesni rok - prekluzivni rok
Rok iz 310. člena ZFPPIPP je materialnopravne narave. Nanj je namreč vezana izguba pravice materialnega prava. Že iz tega razloga določba 83. člena ZS, ki ureja le tek procesnih rokov, na tek tega roka nima vpliva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starejši delavci
Tožnik je bil ob podpisu pogodbe star 57 let, zato je glede na 114. člena ZDR-1 in prehodne določbe v 226. členu ZDR-1 že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Navedeni člen namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.
OZ člen 165, 179, 182, 299, 378, 943. ZOZP člen 20, 20a, 20a/2.
povrnitev nepremoženjske škode - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zamuda zavarovalnice - izplačilo odškodnine
ZOZP določa zamudo le za primer, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, zato se o zamudi z izplačilom odškodnine odloča na podlagi OZ.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0086120
URS člen 2, 50, 50/1, 66. KZ-1 člen 196, 196/2. KZ člen 205. ZKP člen 435, 435/1, 437, 441. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 53, 53/2, 54, 54/1, 108, 108/1, 109. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 12.
skrajšani postopek – ugovor v skrajšanem postopku – preizkus obtožnega akta po uradni dolžnosti – zavrženje obtožnega predloga – posledice pomanjkljivega obtožnega akta – kršitev temeljnih pravic delavcev – obstoj kaznivega dejanja – odpravnina – pravica do odpravnine – razvoj sodne prakse – kogentne norme delovnega prava – pravica do socialne varnosti – varstvo dela – pogodba o zaposlitvi za določen čas – omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zastaranje kazenskega pregona – trajajoče kaznivo dejanje – dokončanje kaznivega dejanja – čas izvršitve kaznivega dejanja
Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z ZKP ne pozna postopka odločanja o ugovorih zagovornikov obdolžencev zoper obtožni akt (v smeri pravilne časovne uporabe kazenskega zakona). V skrajšanem postopku smejo stranke zgolj podati ugovor krajevne nepristojnosti do začetka glavne obravnave. Obtožni akt lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (to je pred odredbo o vročitvi obtožnega akta). Če se pomanjkljivosti obtožnega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oz. z zavrnilno ali oprostilno sodbo.
Novejša sodna praksa sprejema, da je pravica do odpravnine temeljna pravica delavcev, zato je lahko predmet kazenskopravnega varstva. Odpravnina (namreč) zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmero za dotedanje delo pri delodajalcu. Pravica do odpravnine prav tako omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnih razlogov, urejena pa je tudi v Konvenciji mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
asignacijska pogodba - bistvena zmota - zahtevana skrbnost - malomarnost - razlaga pogodb - jasna in nedvoumna pogodbena določila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev neupravičeno zastopanega
Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).
VS RS se je v svojih odločbah že večkrat izreklo, da metodo ugotavljanja (ne) odplačnost prehoda kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeno lastnino tako po ZZad kot ZSKZ določa drugi odstavek 5. člena Navodil in ne Odlok, ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, saj so s tem Odlokom bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča, postopki lastninjenja pa urejajo drugačna področja. V zvezi s slednjimi se je sodna praksa tudi enotno že večkrat izrekla, da odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve v družbeno lastnino, za katere kriterije določajo Navodila, pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini predstavlja dopusten zakonodajalčev kriterij za določitev tega, kdo pridobi lastninsko pravico na njih.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila ustrezne zaposlitve, ker je bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnika. Tožnik ponujene neustrezne zaposlitve ni sprejel in mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino po 108. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
V konkretnem primeru tožnica (upravnica) tudi po pozivu sodišča nesklepčnosti tožbe ni odpravila. V celoti so izostale trditve o načinu delitve stroškov med etažne lastnike.
Neopredeljeno sklicevanje upravnice na račune, ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi, ni dovolj za utemeljenost zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSK0006700
ZPP člen 8, 212, 339, 339/2. SPZ člen 142, 142/2, 150. ZIZ člen 71, 71/1-5.
kršitev pravice do sodelovanja v postopku – neoprava naroka – trditvena podlaga – dokazno breme – hipoteka – nedeljivost hipoteke – delno plačilo – učinek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa na kasnejšega pridobitelja lastninske pravice – odlog izvršbe – nenadomestljiva škoda – slabši gmotni položaj
Pavica strank do sodelovanja v postopku ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 108, 114, 116, 118. OZ člen 311.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo - pobot - zapadlost terjatev
Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006777
OZ člen 365, 663. ZFPPIPP člen 227. ZPP člen 286b, 443.
sodno uveljavljanje terjatve nastale pred začetkom stečaja zoper stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - jamčevalni zahtevek - zastaranje - spor majhne vrednosti - prepozna graja procesnih kršitev
Prijava terjatve v stečajnem postopku je sodno uveljavljanje terjatve, saj lahko upnik po določbi 227. člena ZFPPIPP terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka. To pa pomeni, da je svoja upravičenja iz naslova jamčevanja tožeča stranka uveljavljala v roku iz 663. člena OZ in da je tožbo, kakšno je vložila, lahko v skladu s pravili stečajnega postopka vložila šele takrat, ko je stečajni upravitelj njeno pravočasno prijavljeno terjatev prerekal.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je zaradi reorganizacije pri toženi stranki (tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto Projekt B. in preostale naloge te ukinjene enote vključila v organizacijsko enoto Projekt C.) delo, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Razlog za reorganizacijo pri toženi stranki je bilo ukinjanje določenih projektov, s tem pa je prišlo tudi do upada prihodkov na področju cest. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ člen 39, 39/2, 39/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - mobbing
Tožena stranka je dokazala resnično in ne le navidezno reorganizacijo delovnega procesa z zmanjšanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „delavec“ ter s tem obstoj (organizacijskega) poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker se je tožena stranka odločila, da bo delo opravila z manjšim številom zaposlenih na delovnem mestu „delavec“, je potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Pri tem ni bistveno, ali se je zaradi navedene odločitve tožene stranke, tj. da zmanjša število delavcev, povečal obseg opravljenih ur obstoječih zaposlenih, saj to pomeni poslovno odločitev delodajalca in s tem njegovo izključno pristojnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.