obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
ne bis in idem – prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – postopek nadzora (inšpekcijski postopek) – postopek o prekršku
Res je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo v obravnavani zadevi nastopalo kot nadzorni (inšpekcijski) organ in prekrškovni organ, vendar gre za dva različna postopka, ko je treba izdati ob zaključku postopkov o istem dejanskem stanu dva različna akta. Opozorilo na podlagi 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) je izdano v postopku nadzora (inšpekcijskem postopku) po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter se naša na odpravo ugotovljenih nepravilnosti ali pomanjkljivosti in ni sankcija za prekršek. Storilec, kateremu je izrečeno opozorilo na podlagi 33. člena ZIN, ni prost odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z isto kršitvijo v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.
spor majhne vrednosti – preložitev naroka – opravičilo – opravičljiv razlog za izostanek – izostanek zaradi bolezni – zdravniško opravičilo – predpisan obrazec – pojasnevalna dolžnost sodišča – možnost sodelovanja v postopku – zapisnik o naroku – pošiljanje zapisnikov strankam – pravica do vpogleda v spis – protispisnost – obrazloženost pritožbe – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje – metodološki napotek proste dokazne ocene – neupoštevanje metodološkega napotka – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedopusten pritožbeni razlog
K predložitvi pravilnega opravičila sodišče stranke ni dolžno ne pozivati niti ji ni dolžno pojasnjevati postopka.
Toženec svojemu opravičilu kvalificiranega dokazila o nenadni in nepredvidljivi bolezni ni predložil. Tega ni storil niti kasneje. Zgolj pisno opravičilo in sklicevanje na povišano temperaturo, do katere naj bi prišlo že dva dni pred razpisanim narokom, povišan krvni sladkor ter slabo počutje, za preložitev naroka ni zadostovalo.
ZP-1 člen 56, 56/4, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 10, 10-8, 15, 15/1, 15/1-5, 15/2.
agresivna poslovna praksa - prepoved agresivne poslovne prakse - televizijski kviz - odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - opis prekrška - zakonski znaki prekrška
Iz opisa prekrška so razvidni vsi zakonski znaki prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP (pravna oseba je ustvarila lažen vtis, da bodo potrošniki le na podlagi klica na komercialno številko dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je klic vključeval plačilo potrošnikov), način storitve in odločilne okoliščine.
Pri predpravdnem pobotanju stranka ugovarja tožbenemu zahtevku s tem, da navaja dejstva v smeri, da je terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, ugasnila. Pri procesnem pobotu pa gre za uveljavljanje nasprotnega zahtevka v obrambne namene, zato veljajo pravila o litispendenci lahko le glede procesne izjave stranke, s katero se uveljavlja procesno pobotanje. Pri predpravdnem pobotanju takšnega zahtevka ni (gre zgolj za materialni ugovor v smeri ugasle terjatve po tožbi), kar pomeni, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za eventualno kopičenje nasprotnih zahtevkov v obrambne namene.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZPP člen 7, 153, 212, 243, 244, 249, 252. OZ člen 131, 132.
izgubljeni dobiček - višina škode - trditveno in dokazno breme - izvedenec - razrešitev izvedenca - postavitev drugega izvedenca - predujem - nagrada in stroški izvedenca
Trditveno in dokazno breme za višino škode je na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki.
Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno.
Kompetenca pritožbenega sodišča je omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa v vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev prvega sodišča.
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka toženi stranki naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.
Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa tožnik z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.
odvzem prostosti – neupravičen pripor – odškodnina zaradi okrnitve svobode – nepremoženjska škoda – odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – posttravmatska stresna motnja
Po utrjeni sodni praksi se v primeru neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina, ki zajema vso nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancu nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, lahko pa se v primeru, ko obstoji dodatna škoda (tožnik v obravnavanem primeru trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posttravmatske stresne motnje), prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.
ugotovitev vrednosti zapuščine – določitev vrednosti darila – napotitev na pravdo – napotitveni sklep – vsebina tožbe – določnost zahtevka – opredelitev darila – popolnost tožbe – poziv na dopolnitev tožbe – predhoden preizkus tožbe – poziv na odpravo pomanjkljivosti – dovolitev spremembe tožbe
Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo), vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja, ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku.
Zmotno je naziranje, da sme okoliščino (ne)popolnosti tožbe sodišče presojati izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in da lahko dopolnitev tožbe oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki. „Formalna“ popolnost tožbe, kakor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četudi v fazi izvajanja dokazov), je sodišče prve stopnje tožnika dolžno pozvati k njihovi odpravi.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 23, 23/1. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 205/2, 339, 339/2, 339/2-15.
dogovor o pristojnosti – dogovor o uporabi prava – vsebina listine – odločilna dejstva – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – protispisnost – prekinitev postopka, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v 16. točki Pogodbe dogovorjena uporaba nemškega prava, v 17. točki Pogodbe pa pristojnost sodišč v X ter da je dogovor o uporabi prava in o krajevni pristojnosti prešel na tožečo stranko, na katero je pogodbena stranka s sedežem v Nemčiji, cedirala terjatev iz Pogodbe. Tožeča stranka navaja v pritožbi, da vsebuje 17. točka Pogodbe dva odstavka in da se prvi odstavek 17. člena Pogodbe (v slovenskem besedilu) glasi: „Pristojnost sodišč v X“, drugi odstavek pa: „Banka je upravičena svoje pravice uveljaviti tudi pred katerimkoli drugim sodiščem“. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo izključno na prvi odstavek 17. člena Pogodbe, ni pa se opredelilo do drugega odstavka, ki izključuje dogovor o pristojnosti sodišča v X kot izključno pristojnega sodišča.
Ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini 17. člena Pogodbe in med vpogledano vsebino obeh odstavkov 17. člena Pogodbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZZVZZ člen 13, 13/1, 19, 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 247, 247/2, 254. ZPIZ-1 člen 63, 63/1. ZPIZ-2 člen 66.
začasna nezmožnost za delo - izvedenec - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožnici vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni poškodba pri delu, pač pa bolezen. Tudi sicer bi se poškodba pri delu lahko štela kot vzrok začasne nezmožnosti za delo le, če bi bila ta v neposredni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da je začasna nezmožnost za delo pri tožnici podana zaradi poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, potem pa je vzrok bolezen. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu, neutemeljene.
poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja – izneverjenje – velika tatvina – ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva – kriva izpovedba – oškodovanec kot tožilec – zahteva za preiskavo – zavrnitev zahteve za preiskavo – upravičeni tožilec – odvzem poslovne sposobnosti – zakoniti zastopnik – razlogi za sum – utemeljen sum – presoja utemeljenosti suma – stvarna pristojnost – posamezna preiskovalna dejanja – ni preiskave pred okrajnim sodiščem – zavrnitev pritožbe
Center za socialno delo, ki zastopa oškodovanko kot osebo, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je procesni udeleženec, ki sme opravljati procesna dejanja, ni pa upravičeni (subsidiarni) tožilec.
Ali obstaja utemeljen sum kot dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave, sodišče presodi le na podlagi zagovora osumljenca in zahtevi za preiskavo priloženega dokaznega gradiva, ne izvaja pa dokazov.
Kadar iz zahteve za preiskavo izhaja utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, se lahko zahteva za preiskavo šteje kot zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.
ZPP člen 212, 226, 226/1, 243. OZ člen 619, 632, 632/1, 642, 642/3.
podjemna pogodba – projektantska pogodba – dokazno breme – (ne)predložitev listin – izvedenec – na nedovoljen način izveden dokaz
Izvedenec se lahko postavi le za ugotovitev dejstev, ki se lahko ugotovijo le s pomočjo posebnega strokovnega znanja, ki ga sodišče samo nima (243. člen ZPP). Če naj bi s svojim strokovnim znanjem preizkusil listine in iz njih sklepal na druga dejstva, pa mora stranka predhodno te listine predložiti sodišču, če jih ima (prvi odstavek 226. člena ZPP).
ZDR-1 člen 85, 85/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pisno opozorilo
Zaključek sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni podala zakonitega pisnega opozorila, je materialnopravno zmoten. Sodišče presoja le, ali je delavec kršil navodila zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani lečečega zdravnika in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti lečeči zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja.
Tožnik, ki je bil v bolniškem staležu zaradi zloma kosti v nožnem palcu, je od lečečega zdravnika dobil jasna navodila in jih je tudi razumel. Iz navodila zdravnika ne izhaja, da se lahko tožnik v času bolniškega staleža udeleži zabave in opravlja pridobitno dejavnost (vrtenje glasbe na zabavi). Tožnik bi se lahko udeležil zabave (obletnice mature) v kolikor bi predhodno imel izrecno soglasje lečečega zdravnika. Tožnik pa je dobil navodila, da naj palec razgibava in previdno hodi, v smislu nepretiranega obremenjevanja, ter naj pazi, da se s palcem desnega stopala ne zadene v kak trd predmet. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, temveč je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni kršil navodil zdravnika, ker ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Ker je zaradi napačne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na listine iz postopka IV P 385/2010, ki je tekel med istima strankama zaradi (podobno kot predmetni postopek) izvedbe ukrepov za sanacijo sporne brežine. Tudi v omenjenem postopku je bilo sporno, kdo mora izvesti sanacijo in na čigavih nepremičninah morajo biti ukrepi izvedeni. Tožbeni zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je stanje brežine (zatrjevana nevarnost) v celoti posledica ravnanja toženke. Pritožnica sicer ostro nasprotuje temu zaključku, vendar to ne spremeni dejstva, da v tej zgodnji fazi postopka njena terjatev ni verjetno izkazana.