Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2, 52/3, 52/4. ZNP člen 35, 35/2.
stroški nepravdnega postopka – izvedba dokaza z izvedencem – stroški izvedenca – skupni stroški – odmera nagrade – priprave na ustno podajanje mnenja – navzočnost na sodišču
Izvedba dokaza z izvedencem je bila potrebna zaradi ugotovitve, kakšna odločitev o stikih je v največjo korist otrok, kar je bilo zato v interesu obeh udeležencev. Stroški sodne izvedenke torej predstavljajo skupne stroške postopka, za katere je prav, da jih udeleženca trpita po enakih delih.
Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj na primer odločbo VS RS sklep III Ips 67/2015) jasno izhaja, da ZFPPIPP ne ureja udeležbe družbenikov izbrisane družbe na njenem premoženju, spričo česar je treba zaključiti, da družbeniki predstavljajo singularne pravne naslednike izbrisane družbe.
prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – razlaga pogodb – pogodba o upravljanju – posebni skupni deli stavbe – delitev stroškov na posebnih skupnih delih – prekoračitev trditvene podlage – prepoved reformatio in peius
Kot pritožba izpostavlja v delu, v katerem izpodbija odločitev o veljavnosti drugega odstavka 6. člena Pogodbe o upravljanju, v postopku na prvi stopnji ni nobena od strank zatrjevala, da Pogodba v kateremkoli delu, vključno z delilnikom stroškov, ne bi bila veljavna.
Ker nobena od strank ni zatrjevala njegove neveljavnosti, je sodišče prve stopnje zmotno odklonilo njegovo uporabo s sklicevanjem nanjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073757
ZPSPP člen 27, 27/2, 31. OZ člen 417.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - najemnina - sprememba lastništva - sprememba najemne pogodbe iz določenega časa v nedoločen čas - odstop terjatve - aktivna legitimacija - odločanje po stanju ob koncu glavne obravnave
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (smiselno) izhaja pravilna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da sprememba lastništva nima vpliva na veljavnost najemne pogodbe z dne 26. 4. 2007, saj 31. člen ZPSPP določa, da najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico ali pravico uporabe na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru. Šteje se, da je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, če najemnik poslovne prostore še vedno uporablja, najemodajalec pa ne zahteva izpraznitve.
Res je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena šele tekom tega pravdnega postopka, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar ta okoliščina ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača najemnino, kot je odločeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje namreč pravno in dejansko stanje ocenjuje ob koncu glavne obravnave, oziroma v konkretnem primeru, ko glavne obravnave ni bilo, glede na iztek roka za vložitev druge pripravljalne vloge tožene stranke (ki je tožena stranka ni vložila).
OZ člen 131, 186, 188, 188/1. ZCes-1 člen 15, 15/1.
poškodba - poledenela cesta - zdrs - odgovornost za škodni dogodek - vzrok padca - soprispevek oškodovanca - soprispevek tretjega - neosvetljeno cestišče - solidarni dolžniki
V konkretnem primeru ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).
Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbama, da obdolženki očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, je ugotavljalo tudi ali morda dejanje, kot se očita obdolženki, ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ta preizkus je pokazal, da tak opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje niti znakov kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 310 KZ-1, saj bi lahko eventualno šlo za dejanje iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, torej za izterjavo dolga, kar pa izključuje v izreku zatrjevana trditev o protipravni premoženjski koristi, kar pa dolg ni.
Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka.
Vabilo na zaslišanje stranke, se le-tej vroča osebno.
Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino, ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi.
preživnina - stiki - določitev stikov z otrokom - stiki med počitnicami - koristi otroka
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ni utemeljenega razloga, da otrok ne bi preživljal z očetom tudi jesenskih, prvomajskih in zimskih počitnic še pred vstopom v šolo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se stiki med otrokom in očetom izvajajo vsake druge šolske počitnice, torej jesenske, zimske in prvomajske.
spor majhne vrednosti – sprememba pogodbe – dogovor o ceni – molk – sprejem ponudbe – manko soglasja volj o predlaganih spremembah – prevzem odpadnega materiala
V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, je napačen. Tožnik je v tožbi postavil opisni zahtevek, s katerim zahteva plačilo nadur v višini 130 %, s pripravljalno vlogo pa je s tožbo postavljeni opisni tožbeni zahtevek spremenil tako, da je uveljavljal le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, s čimer je zahteval le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke. To pomeni, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal oziroma delno umaknil. Tožnik je vrednost tožbenega zahtevka označil že v tožbi, višino tožbenega zahtevka pa je dokončno in popolno oblikoval po višini v pripravljalni vlogi, iz katere je razvidno, da tožbeni zahtevek po obsegu bistveno zmanjšuje, tako glede obsega referenčnih obdobij kot števila ur kot tudi vrednosti vtoževanih ur. Tožnik tako ni uspel s tožbenim zahtevkom v celoti, ampak le delno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožnik in tožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške postopka
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
ZRSin člen 6, 6-2, 8. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic člen 3.
reprezentativnost sindikata - kolektivni delovni spor - izpolnjevanje pogojev
V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval razveljavitev sklepa nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj ni reprezentativni sindikat znotraj podjetja H. d. d.. Po določbi 6. člena ZRSin so reprezentativni tisti sindikati, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov ter imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Ob pogojih iz 6. člena ZRSin se kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica (8. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sam ustvaril okoliščine, zaradi katerih predlagateljeve prisotnosti ne zaznava, zato mu ni mogoče pritrditi, da predlagatelj že šest mesecev neprekinjeno ne deluje. Poleg tega je predlagatelj združen v konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države v dejavnosti kovinske industrije Slovenije, pogoj 15 % članstva za reprezentativnost pa je predpisan le za tiste sindikate, ki niso včlanjeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov (9. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je zato pravilno razveljavilo sklep nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj pri njem ni reprezentativen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - učitelj
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne tesno objemal bivšo učenko, kar je njena mama, ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev in da je d
rugega dne nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal isto učenko, ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka, ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog
po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke je tožnika dojemala kot zaupnika, torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila učenka objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Enako je treba upoštevati tudi pri presoji druge očitane kršitve. Pri drugem očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
STEČAJNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022903
OZ člen 82, 82/2.
ugotovitev neobstoja izločitvene pravice - pogodbeni prenos lastninske pravice - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - kavza pravnega posla
Glede na različno razumevanje in razlago pogodbenih določil Pogodbe z dne 25. 4. 1995, ki sta jo pravdni stranki ponudili vsaka svojo, bi se sodišče prve stopnje bolj kot na vsebino zadevne pogodbe moralo opreti na skupen namen pogodbenikov kot del poslovne podlage (cause). Le tega stranke v pogodbi niso izrecno opredelile, zato je nanj mogoče sklepati (tudi) iz okoliščin posla. Pri tem se je potrebno ozreti na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena, torej okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje. Gre za kontekst pogodbe, ki narekuje njeno nadaljnje razumevanje in razlago.
ZDR-1 člen 1, 1/1, 13, 13/2, 20, 23. ZZZPB-F člen 6b, 6b/2, 6b/3. ZUTD člen 192, 192.2.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, kasneje pa delo na oddelku za informatiko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in je delo opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu. Delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica, ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, vendar to ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe.
kolektivni delovni spor - regres za letni dopust - interventni ukrepi - višina regresa
Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija člen 45, 45/2. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 16/1-9, 17, 17/1, 17/1-17, 17/2, 17/3, 17/3-1, 17/5, 17/6, 17/6-7, 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4, 18/5, 21, 21/1, 22. ZUP člen 4, 260, 260-8. ZZ člen 36, 36/1.
neizbira kandidata - zmotna uporaba materialnega prava - imenovanje generalnega direktorja - javnopravna stvar - mandat - prenehanje mandata za naprej - obnova postopka - obnovitveni razlog - sestava kolegijskega organa
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.
Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).