Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks člen 12, 12/2. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska doba - plačevanje prispevkov - tuj nosilec zavarovanja
Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, je napačen. Tožnik je v tožbi postavil opisni zahtevek, s katerim zahteva plačilo nadur v višini 130 %, s pripravljalno vlogo pa je s tožbo postavljeni opisni tožbeni zahtevek spremenil tako, da je uveljavljal le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, s čimer je zahteval le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke. To pomeni, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal oziroma delno umaknil. Tožnik je vrednost tožbenega zahtevka označil že v tožbi, višino tožbenega zahtevka pa je dokončno in popolno oblikoval po višini v pripravljalni vlogi, iz katere je razvidno, da tožbeni zahtevek po obsegu bistveno zmanjšuje, tako glede obsega referenčnih obdobij kot števila ur kot tudi vrednosti vtoževanih ur. Tožnik tako ni uspel s tožbenim zahtevkom v celoti, ampak le delno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožnik in tožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške postopka
V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena.
Čeprav tožnik (delavec tujec) ob sklenitvi ni imel delovnega dovoljenja, pa bi ostale zatrjevane okoliščine lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001), če so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje, vplivale na to, ali je tožnik upravičen do plačila plače od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat še ni imel delovnega dovoljenja.
ZDR-1 člen 165. ZDDO člen 41, 41/1-1, 41/1-2, 41/1-3. ZObr člen 88. ZJU člen 203, 203/1, 203/1-1.
pravica do plačane odsotnosti z dela - naravna nesreča - drug neodložljiv opravek
ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidnost - nezaključeno zdravljenje - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015717
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelih tleh
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Tožnik je kritičnega dne padel na ledu, ko je prihajal s parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Bilo je sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila, izvedenka gradbene stroke pa je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Prav nepravilno odvodnjavanje je v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Prvotoženka bi kot lastnica dvorišča oziroma parkirišča, morala poskrbeti za varno pohodno površino.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
ZFFPPIPP člen 271, 275, 275/2, 278, 278/2. OZ člen 255, 256, 256/3. ZZK-1 člen 243, 243/2m 243/2-1, 278, 278/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-6.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - povračilni zahtevek - denarno nadomestilo - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo (predhodni) tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin v naravi, s sklicevanjem na ekonomsko nesmiselnost takšne vrnitve. Plačilo denarnega nadomestila pride v poštev šele podredno v primeru, če vrnitev v naravi ni mogoča, kot jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zgolj dejstvo, da so predmetne nepremičnine obremenjene s stvarnimi pravicami tretjih oseb, ki pa ne predstavljajo pravnih ovir za ponovno vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah nazaj na stečajnega dolžnika, še ne pomeni, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Nemožnost vrnitve bi obstajala v primeru, če predmet pogodbe v naravi več ne bi obstajal, ali ne bi bil v lasti tožencev (ker bi bil npr. odsvojen odplačno tretjemu dobrovernemu pridobitelju). Pri tem pa niti toženca v postopku nista zatrjevala, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
Določbe ZST-1 o delni oprostitvi plačila sodnih taks, o odlogu plačila in o obročnem plačilu sodnih taks se na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZST-1 smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pravne osebe ni mogoče oprostiti plačila taks v celoti, ampak le delno. Sodišče prve stopnje je toženo stranko, ki je pravna oseba, pravilno oprostilo plačila sodnih taks v višini 90 %, v ostalem pa je predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrnilo, upoštevaje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.
STEČAJNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022903
OZ člen 82, 82/2.
ugotovitev neobstoja izločitvene pravice - pogodbeni prenos lastninske pravice - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - kavza pravnega posla
Glede na različno razumevanje in razlago pogodbenih določil Pogodbe z dne 25. 4. 1995, ki sta jo pravdni stranki ponudili vsaka svojo, bi se sodišče prve stopnje bolj kot na vsebino zadevne pogodbe moralo opreti na skupen namen pogodbenikov kot del poslovne podlage (cause). Le tega stranke v pogodbi niso izrecno opredelile, zato je nanj mogoče sklepati (tudi) iz okoliščin posla. Pri tem se je potrebno ozreti na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena, torej okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje. Gre za kontekst pogodbe, ki narekuje njeno nadaljnje razumevanje in razlago.
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
delna invalidska pokojnina - odmera - višina - podatki o plačah
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.
Zakonodajalec je predpisal enako pravno posledico, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje. Iz tega izhaja, da s podajo odgovora, v katerem je upnik v obravnavani zadevi soglašal z ugovorom tretjih, ni v ničemer izboljšal svojega položaja v postopku.
Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev sodišča. V pojasnjeni procesni situaciji, kot temu ni tako, pa ne gre za neutemeljeno povzročene stroške, ki so jih tretji dolžni povrniti upniku, zato jih krije upnik sam.
regres za letni dopust - odpoved pravicam - neveljavnost odpovedi
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.