V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.
Določbe ZST-1 o delni oprostitvi plačila sodnih taks, o odlogu plačila in o obročnem plačilu sodnih taks se na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZST-1 smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pravne osebe ni mogoče oprostiti plačila taks v celoti, ampak le delno. Sodišče prve stopnje je toženo stranko, ki je pravna oseba, pravilno oprostilo plačila sodnih taks v višini 90 %, v ostalem pa je predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrnilo, upoštevaje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo - invalidnost - omejena delovna zmožnost - razlogi o odločilnih dejstvih
Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg, je začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in glede na omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo, vendar sodba za tak zaključek nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega namreč ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
Ker zakoniti zastopnik tožene stranke ob vložitvi predloga za obnovo postopka ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za obnovo postopka utemeljeno zavrglo kot nedovoljenega (prvi odstavek 398. člena ZPP).
ZDR-1 člen 165. ZDDO člen 41, 41/1-1, 41/1-2, 41/1-3. ZObr člen 88. ZJU člen 203, 203/1, 203/1-1.
pravica do plačane odsotnosti z dela - naravna nesreča - drug neodložljiv opravek
ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
neobrazložen odgovor na tožbo – zamudna sodba – nedovoljene pritožbene novote – označba stranke – samostojni podjetnik
Pravdno stranko, ki je samostojni podjetnik, se pravilno označuje s celotno firmo (fantazijski dodatek, ime in priimek ter dodatek s. p.), lahko pa tudi samo z imenom in priimkom, saj je stranka v tem primeru fizična oseba. V predmetni zadevi je tožeča stranka toženo stranko v tožbi označila z nazivom „A. A., s. p., M. 1, 1000 Ljubljana“, s čimer je zadostila zahtevam po ustrezni identifikaciji tožene stranke.
Nedvomno je sicer res, kar trdi pritožnica, da se najemna pogodba za poslovne prostore odpoveduje sodno in da dopis, poslan neposredno nasprotni stranki, nima pravnega učinka. Vendar pa navedena trditev zdrži zgolj ob predpostavki, da odpovedi nasprotna stranka ne sprejme. To pa za obravnavani primer ne velja. Najemodajalec je namreč odpoved sprejel, ko je toženki pisno sporočil, da ji bo z dnem učinkovanja odpovedi, tj. s 1. 1. 2014, začel zaračunavati za 48,03 m² manj najemnine. Prenehanje najemne pogodbe je bilo torej sporazumno.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
ZJU člen 82, 83, 83/4, 83/8. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-9. ZDR člen 109. ZSPV člen 3, 3/3. URS člen 14.
plačilo odpravnine - odpravnina zaradi razrešitve s položaja - prispevki za socialno varnost
Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja), ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
V zvezi z obrazložitvijo odločitve o višini priznanih pravdnih stroških je treba upoštevati dejstvo, da gre za odločanje o stranski terjatvi ter da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, katere stroške je tožeči stranki priznalo in katere zavrnilo. Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, pa v sodbi ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledano opravilo, in sicer tako, da je mogoč njen preizkus, že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084404
OZ člen 346, 349, 349/1, 365, 369, 369/4, 403, 1012, 1019, 1019/3, 1019/4, 1034, 1034/1, 1034/2, 1034/3. ZPP člen 154, 154/1.
gospodarska pogodba – kreditna pogodba – poroštvo – solidarni porok – zastaranje – zastaralni rok – terjatve iz gospodarskih pogodb – pretrganje zastaranja – stečajni postopek nad glavnim dolžnikom – priglasitev terjatve v stečajnem postopku – končanje stečajnega postopka – odgovor na pritožbo – stroški postopka – argumentiran odgovor na pritožbo – povrnitev stroškov odgovora na pritožbo
V obravnavanem primeru glavna obveznost izvira iz gospodarske (kreditne) pogodbe. Poroštvena obveznost deli usodo gospodarske pogodbe ne glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt. Zakon za poroštva h gospodarskim pogodbam določa domnevo solidarnosti (četrti odstavek 1019. člena OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tudi v obravnavanem primeru toženec zavezal kot porok in plačnik – k solidarnemu poroštvu (tretji odstavek 1019. člena OZ). Pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in poroka je treba zato upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ).
Po tretjem odstavku 1034. člena OZ pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. Tudi to je bila v obravnavanem primeru nesporno. Ugotovljeno je s pravočasno priglasitvijo terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365. člen OZ).
Ugovor zastaranja je pravilno zavrnjen. Predlog za izvršbo je bil vložen pred potekom triletnega roka po končanju stečajnega postopka.
OZ člen 131. ZDR člen 184, 184/1. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost delodajalca – mobbing – šikaniranje – protipravnost ravnanja – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročnosti – dokazovanje – dejansko stanje
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe o pomanjkanju pravno relevantne vzročne zveze, kot jo zatrjuje tožnica, tudi ob pravilnem upoštevanju teorije o adekvatni vzročnosti. Po tej teoriji je treba upoštevati tiste vzroke, ki po rednem teku stvari praviloma oziroma zelo verjetno pripeljejo do škodne posledice. Tožena stranka kot delodajalka tožnice odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari oziroma ne odgovarja za nastop škodne posledice, nastale v nepričakovanih okoliščinah. Tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedenca, da je tožnica v letih 2008 do 2010 ponovno podoživljala stresno situacijo iz leta 2006, ko je doživljala odpoved pogodbe o zaposlitvi kot zanjo izredno krivično, pa ponovne psihične reakcije tožnice po vrnitvi na delo v letu 2008, ki so posledica njene osebnostne strukture in številnih bolezenskih težav, ni mogla pričakovati.