Ker projektne dokumentacije in komunalnega priključka tožnika nista pridobila, jima stroški v zvezi z njima še niso mogli nastati. Zato še ne moremo govoriti o zmanjšanju njunega premoženja. Niti ne moremo govoriti o gotovi bodoči škodi, saj ni gotovo, da bosta za legalizacijo objekta sploh poskrbela, še manj, da jima bodo pri tem nastali stroški v vtoževani višini.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali kupca, ki v zvezi s predmetom nakupa uveljavlja pravico iz naslova pogodbene garancije, zavezuje enoletni prekluzivni rok in ali ga potem, ko od pogodbe odstopi, veže isti enoletni rok, v katerem mora vložiti tožbo na vračilo danega ter plačilo odškodnine po drugem odstavku 468. člena OZ ali pa odstop od pogodbe pretrga tek enoletnega roka oziroma je ta vprašanja potrebno izvzeti iz področja urejanja po prvem odstavku 480. člena OZ in veljata splošna zastaralna roka za uveljavljanje kondikcijskih in odškodninskih zahtevkov.
Če si dolžnik sam določi oziroma izgovori dodatni rok in ga pri tem tudi časovno opredeli, je treba izhajati iz načel pogodbene avtonomije (3. člen OZ) in načela contra factum proprium, ki je sestavni del vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Ti načeli ne veljata le v sklenitveni, temveč tudi v izpolnitveni fazi, katere sestavni del je nedvomno tudi institut jamčevanja za stvarne napake. Pomembno je tudi načelo skrbnosti pogodbenih strank pri izpolnjevanju obveznosti (6. člen OZ), v luči katerega predstavlja oporno točko za pravno pravilno presojo domneva, da si je dolžnik razumno sam postavil rok na podlagi skrbne ocene, o tem, v kakšen času je sposoben izpolniti svojo obveznost, če pa je bil tudi pri tem neskrben oziroma prenagljen, je treba to okoliščino šteti zgolj njemu v breme. Oziroma še več: če s tako podaljšanim rokom zakupnik soglaša, gre za njegovo sporazumno podaljšanje oziroma pogodbeni dogovor o dodatnem roku oziroma njegovem trajanju.