priposestvovanje lastninske pravice - dobra vera - izvenknjižno priposestvovanje
Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. S pokojnim možem je tožnica dala sporno parcelo odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista. Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi z pridobitvijo lastninske pravice z izdajo naznanilnega lista končan.
zapuščinski postopek - spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica
Pravica dediča, ki zahteva izločitev po 32. členu ZD, se v primeru spora o obsegu premoženja, ki se izloča, šteje za manj verjetno od pravice drugih dedičev, ki se z izločitvijo ne strinjajo.
ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga dolžnosti izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteti za manj verjetno.
postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - ugovor proti sklepu o izvršbi - ustavitev izvršbe – nerazumljiv izrek
Sodišče je nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in o zadevi odločilo meritorno s sodbo. Izrek sodbe pa je glede na procesno situacijo nerazumljiv. Sodišče se je namreč v izreku izpodbijane sodbe izreklo, da se izvršba ustavi. Iz podatkov v spisu pa ni videti, da bi upnik oziroma tožeča stranka umaknil predlog za izvršbo oziroma tožbo.
stroški postopka – stroški, ki jih je povzročila stranka po svoji krivdi – odtujitev stvari med pravdo – prilagoditev zahtevka
Okoliščina, da je toženec med pravdo odtujil, tožnika pa nista nastali situaciji ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka (iz stvarnopravnega v obligacijsko pravnega), in je bil zato njen tožben zahtevek zavrnjen, ne omogoča uporabe določbe 1. odstavka 156. člena ZPP o povrnitvi krivdnih stroškov v korist tožnikov.
plačilo sodne takse za sodbo - razveljavitev sodbe - taksa za sodbo v ponovljenem postopku
Po določilu 1. odstavka 33. člena ZST se v primeru, ko višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, taksa plačana za prvo odločbo, šteje v takso za novo odločbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL0056097
OZ člen 635, 637. ZPP člen 254.
gradbena pogodba - stvarne napake - odgovornost za stvarne napake - garancija - primeren rok - konkurenca odgovornosti za napake in garancije za kvalitetno izvedbo gradbenih del - posebne gradbene uzance - dokazovanje - izvedenec - namen izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca
Treba je ločiti jamčevalni zahtevek in zahtevek iz pogodbene garancije. Če je izvajalec garantiral kvalitetno izvedbo gradbenih del, mora upravičenec izvajalca o ugotovljenih napakah samo obvestiti, tožbo pa lahko vloži kadarkoli v garancijskem roku.
Namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Toženčevo nestrinjanje z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ni zadosten oziroma zakonit razlog za dodatno angažiranje izvedenca.
pogodba o naročilu – mandatna pogodba – pooblastilo odvetniku – zavarovanje terjatve iz mandatne pogodbe – naročilo – avans – povrnitev preveč plačanega avansa
Šele po izstavitvi obračuna, če je le-ta urejen v roku 8 dni po zaključku dela, sicer pa v primernem roku po tem, ko je delo po sklenjeni mandatni pogodbi opredeljeno, lahko govorimo o tem, da ima tožnik pravico terjati vračilo preveč plačanega avansa.
Tožena stranka je opravljala dejavnost (pilotiranje), iz katere nedvomno izhaja večja nevarnost za okolico, zlasti še, ker gre za barjanska tla, za katera je splošno znano, kako se obnašajo, in je zaradi tega gradnja na takih tleh težka oz. zahtevna in problematična. Dokazno breme razbremenitve odgovornosti je tako padlo na toženo stranko, ki pa ji ni uspelo dokazati, da je do škode prišlo zaradi dejanja tožeče stranke ali koga tretjega.
V primeru, da je poškodba nastala, pa še ni sanirana, lahko škodo le ocenimo. Oceni jo edino le strokovnjak.
Strah mora biti intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Pri tem pa je še poudariti, da odškodnina za strah za drugega sploh ni priznana škoda. Odškodnina se priznava le za lasten strah.
Če je bila v prometni nesreči prizadeta samo telesna celovitost neke osebe in je nastala materialna škoda le na obdolženčevem vozilu, po določbah ZVCP-1 ne gre za prometno nesrečo.
Res je sicer, da bi storilka glede na določbo 59. člena 1. odstavka 19. člena prej veljavnega ZVCP, veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štela za voznico začetnico do dopolnjenega 18. leta, medtem ko ima v skladu s 66. točko 1. odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti, vendar pa na podlagi 2. odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrška ni več veljal.
Trditve tožeče stranke o ničnosti sporazuma, sklenjenega med pravdnima strankama, zaradi navideznosti, nedopustnega nagiba in nemoralnosti, so ostale nedokazane, zato toženec – odvetnik ni dolžan vrniti ničesar od tistega, kar je prejel. Svoje obveznosti iz mandatne pogodbe je v celoti izpolnil. To je potrdila tožeča stranka sama, ko mu je za opravljeno delo tudi plačala.
Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, morebitna nepotrebnost in nekoristnost služnosti pa je pomembna pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Drži, da lahko lastnik zemljišča nekemu ravnanju nasprotuje le, če zanj ve. Iz povedanega sledita dva zaključka. Prvič: lastnik gospodujočega zemljišča mora služnost izvrševati na zaznaven način, saj le tako lastniku služečega zemljišča omogoči, da za njegovo ravnanje izve ter mu nasprotuje, in drugič: lastnik služečega zemljišča ne more preprečiti priposestvovanja tako, da se zaradi okoliščin na njegovi strani ne seznani s sicer zaznavnim izvrševanjem služnosti in mu ne nasprotuje.
Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – solidarna odgovornost – nevarna stvar
V primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. Pogoj za solidarno odgovornost toženke za škodo, ki nastane tretjemu, je trčenje obeh vozil. Škoda mora izvirati iz sfere nevarnih stvari.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
ZOR člen 177, 177/2. ZPP člen 302, 302/3, 362, 362/3.
odgovornost za škodo od nevarne stvari – motorno vozilo – pešec – oprostitev odgovornosti – nepričakovanost in nepreprečljivost dogodka – omahnitev pešca na cestišče – odločanje v ponovljenem postopku – dolžnost izvedbe dokazov
Za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila je morala tožena stranka dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja pokojnega, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano in da se posledicam tega ravnanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Sodišče pravilno upošteva, da voznik na sicer pregledni cesti ob jasnem vremenu v naselju, vendar v temi, ob vožnji vozil v koloni ni mogel pričakovati, da bi pešec nenadoma omahnil na cestišče, saj voznik ne more poznati psihofizičnih sposobnosti in zdravstvenega stanja pešca.
V primeru ponovljene glavne obravnave se glede vprašanja ponovne izvedbe dokazov uporabljajo določbe 3. odstavka 302. člena ZPP o opravljanju naroka pred spremenjenim senatom (3. odstavek 362. člena ZPP).
prodaja stanovanja - pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine - razlaga pogodbe - višina pogodbene kazni - neizvršena dela - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti od pogodbene kazni
Pogoj za uporabo 41. člena ZVPot je le pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine.
Pravilno je sodišče prve stopnje razlagalo nejasno pogodbeno določilo o pogodbeni kazni v korist tožnikov in štelo, da neizvršena dela tožene stranke pomenijo neizvršeno obveznost tožene stranke, ta pa je bila izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje.
Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni.
pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice - pogoji za pridržanje
Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podlage za ugotovitev, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridržanje, saj je z izvedencem ugotovljeno, da je pri pridržancu podana paranoidna oblika shizofrenske psihoze in da je nevaren za okolico zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja in motenega čustvovanja ter da je zaradi tega pridržanec nepredvidljiv za okolico, tako za ljudi in stvari.
ZSR člen 74. ZSR člen 82. SZ člen 125, 125/9, 147, 147/3, 150 . SZ-1 člen 175. OZ člen 198. ZPP člen 13, 13/2, 214. ZUP člen 147, 147/2.
privatizacija stanovanj – hišniško stanovanje – stanovanjska pravica – pravica začasne uporabe stanovanja – neprofitna najemnina – profitna najemnina – neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari v svojo korist
Stanovanjska pravica, vezana na opravljanje hišniških del, ki je bila pridobljena po ZSR iz leta 1974, se je z uveljavitvijo ZSR iz leta 1982 preoblikovala v pravico do začasne uporabe stanovanja.