Postopek po ZPND je podoben zavarovanju z začasno (ureditveno) odredbo in ne gre za trajno, pač pa za začasno ureditev. Pri odločanju o podaljšanju je treba ovrednotiti okoliščine na strani žrtve, kot tudi na strani povzročitelja nasilja ter presoditi, ali je zaščita še potrebna.
V postopkih po določbah ZPND zadošča nižji dokazni standard, izkaz odločilnih dejstev s stopnjo verjetnosti. Sodišče mora postopati hitro, izvede le nujno potrebne dokaze, s katerimi s stopnjo verjetnosti ugotovi obstoj ali neobstoj odločilnih dejstev, pri tem pa mora imeti vedno pred očmi interes otroka oz. njegovo zaščito.
Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je ocena verjetnosti glede obstoja oz. neobstoja odločilnih dejstev približno enaka, ob tehtanju morebitnih posledic, ki bi jih izrek oziroma neizrek ukrepa lahko imel, je pravilno dalo prednost izreku ukrepa zaradi zaščite žrtve (če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeležencev postopka - 5. člen ZPND), a je tudi ugotovilo, da je predkazenski postopek še v teku, obstoji torej utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, to pa po presoji pritožbenega sodišča vodi v zaključek, da izkaz verjetnosti dejanj v škodo otroka ni ovržen.