Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bila megla tedaj na cesti že na daljšem odseku in tudi če ni bila ves čas enako gosta, take vremenske razmere terjajo od voznikov posebno pozornost tudi brez prometnih znakov, ki na samo po sebi vidno meglo še posebej opozarjajo. Pravilno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je v takšnih razmerah večja verjetnost oziroma pričakovanje, da voznik naleti na takšno oviro in je zato sklicevanje na neustrezno prometno signalizacijo neutemeljeno.
Standard obrazloženosti odločitve o stroških ni enak standardu, ki se zahteva za obrazložitev odločitve o glavni stvari, temveč je nižji, izhodišče odločitve sodišča pa je v uspehu stranke, dejanskem nastanku stroška in že navedeni vrsti opravila, za katero je predpisana tarifa. Za takšno opravilo se šteje, da je za pravdo potrebno in sodišče nagrade zanj le izjemoma ne prizna.
Drži, da je sposobnost biti stranka procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ne drži, da gre v primeru smrti pred vložitvijo tožbe za neodpravljivo pomanjkljivost, ki narekuje takojšnje zavrženje tožbe.
Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je bil toženec ob vložitvi tožbe že pokojni, bi moralo tožnika pozvati, da tožbo v določenem roku ustrezno popravi (prvi odstavek 81. člena ZPP). Anticipiranja, da teh pomanjkljivosti sploh ne bo mogel odpraviti, so zaenkrat preuranjena.
Samega dejstva, da je sporna služnost še zmeraj potrebna za gospodujoče nepremičnine, pritožba ne problematizira. Prav tako ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da gospodujoče nepremičnine nimajo možnosti za kakšno drugo alternativno pot oziroma povezavo.
Povečana uporaba sporne služnosti, spremenjena obremenitev ter vse druge s tem povezane težave in škode, ki jih tožnik navaja, ne predstavljajo bistveno spremenjenih okoliščin v smislu določbe 222. člena SPZ. To velja tudi za problematiko imisij, neustrezno stanje in (ne)vzdrževanje te poti ter okolice. Za vse te primere so, kot je nakazalo že sodišče prve stopnje, predvidena druga pravna sredstva.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da v 49. členu ZZK-1 niso naštete vse vrste listin, ki so lahko podlaga predznambi. Vendar pa morajo listine izkazovati sklenitev zavezovalnega posla (ponudbo in sprejem ponudbe, oboje v pisni obliki). Predznambo je namreč mogoče dovoliti, kadar sta zemljiškoknjižni lastnik in kupec že sklenila zavezovalni posel, ne pa tudi še razpolagalnega, oziroma razpolagalni posel še ni bil sklenjen v pravilni obliki (prodajalec še ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila ali pa ga še ni overil).
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil primarni tožbeni zahtevek v določenem delu pomanjkljiv, kar meri na njegovo formalno nepopolnost, v določenem delu pa vsebinsko neustrezen, kar meri na njegovo nesklepčnost. V obeh primerih bi moralo pozvati tožnico k ustrezni popravi oziroma dopolnitvi tožbenega predloga, in to tako na podlagi 108. člena ZPP, kot na podlagi 285. člena ZPP. Tega ni storilo, temveč je kljub temu, da je pritrdilo pravni utemeljenosti tožbene podlage, primarni zahtevek zavrnilo, pa še to v celoti, ne glede na zgoraj omenjene delne pomanjkljivosti. S takim postopanjem je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar slednja v pritožbi smiselno uveljavlja.
Tožnik se ne more sklicevati na to, da je nepremičnine pridobil v izključno last brez obremenitev, in da ima zato pravico, da od toženke zahteva prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Refleksno temu ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju s strani toženke, kot je smiselno zaključilo sodišče prve stopnje.