Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda, saj nastopi stanje upniške zamude (301. člen OZ).
Višje sodišče ne more slediti pritožnici, da drugačno dejansko stanje izhaja iz predloženih fotografij, če pritožnica sama ni navedla, katera dejstva želi dokazovati in s katerimi fotografijami (toženka je vložila večje število fotografij z različnimi datumi). Ni naloga sodišča, sploh pa ne višjega, da s prečesavanjem predloženega dokaznega gradiva nadomešča pomanjkljive navedbe strank. To je v njihovi domeni.
Tožničino ravnanje je protislovno. V prejšnjem postopku je zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je imela toženka v najemu. Pri tem je bil tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe nepotreben, ker je po vsebini predstavljal odstop od pogodbe, za kar sodna intervencija ni potrebna. Ker je toženka tožničino zahtevo že tekom prejšnjega postopka realizirala in izpraznila poslovne prostore, toženka ne more zdaj nasprotno trditi, da najemna pogodba ni prenehala in ji toženka še dolguje plačilo najemnine.
ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.
Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ.
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti.
Za hudo nehvaležnost po sodni praksi ne gre samo v primerih, ko prevzemnik izvrši kaznivo dejanje zoper izročitelja in njegove bližnje, kot bi bilo to mogoče sklepati iz dela presoje sodišče prave stopnje, ampak v vseh primerih ravnanja, ki pomenijo hudo in intenzivno kršitev moralnih načel in skupnih norm obnašanja zoper izročitelja in njegove bližnje.
V skupino izročitelju bližnjih oseb po določbi prvega odstavka 555. člena OZ ne spadajo le osebe, ki so z izročiteljem v krvnem sorodstvu, pač pa vse osebe, na katere je izročitelj čustveno navezan.
Zahteva za vračilo plačila računa v okviru odškodninskega zahtevka sama po sebi ne predstavlja konkludentnega odstopa od pogodbe zaradi napake del. Tega plačila tudi ni mogoče zahtevati v okviru splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov.
V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilen pravni pomen pripisalo tako ugotovljenemu dejstvu, da je A. A. korespondenco z B. B. pa tudi s C. C. vodil preko naslova d.@gmail.com, s podpisom AA, D., d. o. o., Ljubljana, s toženkinim logotipom in kontaktnimi podatki, kot tudi ugotovljeni okoliščini, da toženka računa, ki ga je tožnica izstavila nanjo kot gospodarsko družbo, vse do tega gospodarskega spora ni zavrnila (ga je pa s skrbno utemeljitvijo zavrnila iz drugih razlogov). Na njuni podlagi je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je A. A. pri spornem poslu deloval kot toženkin zakoniti zastopnik ter da je toženka z vlogo naročnice soglašala.