ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.
Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ.
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti.
Za hudo nehvaležnost po sodni praksi ne gre samo v primerih, ko prevzemnik izvrši kaznivo dejanje zoper izročitelja in njegove bližnje, kot bi bilo to mogoče sklepati iz dela presoje sodišče prave stopnje, ampak v vseh primerih ravnanja, ki pomenijo hudo in intenzivno kršitev moralnih načel in skupnih norm obnašanja zoper izročitelja in njegove bližnje.
V skupino izročitelju bližnjih oseb po določbi prvega odstavka 555. člena OZ ne spadajo le osebe, ki so z izročiteljem v krvnem sorodstvu, pač pa vse osebe, na katere je izročitelj čustveno navezan.
Zahteva za vračilo plačila računa v okviru odškodninskega zahtevka sama po sebi ne predstavlja konkludentnega odstopa od pogodbe zaradi napake del. Tega plačila tudi ni mogoče zahtevati v okviru splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov.
V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilen pravni pomen pripisalo tako ugotovljenemu dejstvu, da je A. A. korespondenco z B. B. pa tudi s C. C. vodil preko naslova d.@gmail.com, s podpisom AA, D., d. o. o., Ljubljana, s toženkinim logotipom in kontaktnimi podatki, kot tudi ugotovljeni okoliščini, da toženka računa, ki ga je tožnica izstavila nanjo kot gospodarsko družbo, vse do tega gospodarskega spora ni zavrnila (ga je pa s skrbno utemeljitvijo zavrnila iz drugih razlogov). Na njuni podlagi je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je A. A. pri spornem poslu deloval kot toženkin zakoniti zastopnik ter da je toženka z vlogo naročnice soglašala.
Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženkino zavajajoče ravnanje (zamolčanje podatka o preteklem plazu) bi bilo zato kvečjemu pomembno, če bi tožnik uveljavljal zahtevke zaradi napake volje (zaradi zmote po 46. členu OZ oziroma prevare po 49. členu OZ). Vendar takega zahtevka ni postavil, temveč v tej pravdi zahteva denarno povračilo stroškov odprave zatrjevane stvarne napake.