Sodišče druge stopnje lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, ne da bi opravilo obravnavo le, če sodišče določeno pravno pomembno dejstvo ugotovi le s pomočjo listin, pisnih izjav prič, oglednih predmetov ali posredno izvedenih dokazov. Kadar pa sodišče prve stopnje pravno pomembno dejstvo ugotovi tudi na podlagi zaslišanja strank ali prič, brez obravnave ni mogoče spreminjati dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se mora glede objektivnih spoznavnih možnosti postaviti v enak položaj kot sodišče prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo.
Tožnik je zaradi poškodbe gležnja postal invalid že v letu 2004 in zatrditev sklepa pa na stopnjo invalidnosti ni vplivala. Vprašanje je, ali gre za posledico (hibo), ki jo tudi tabeli invalidnosti, ki sta sestavni del relevantnih splošnih zavarovalnih pogojev, opredeljujejo kot invalidnost. Po teh tabelah je taka posledica ankiloza skočnega sklepa (in ne tudi stanje, ki jo indicira), ki pa je bila nesporno opravljena po izteku roka za ugotavljanje invalidnosti. Skladno s pogodbo torej pred tem invalidnosti, ki bi zavarovalnico zavezovala k plačilu invalidnine, ni bilo.
Čeprav je bilo toženkino ravnanje protipravno, ker je kršila pravico upravičenca do nakupa delnic po že objavljeni ceni, pa je upravičenec z (v obrazložitvi sodbe) omenjenima dopisoma in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost toženkinega ravnanja in protipravnost škode.
Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je iz navedb pod 2. točko tožbe, kjer tožeča stranka najprej povzema pogoje iz pogodbe za odstop pogodbe in nato navaja, da tožena stranka obrokov ni plačala, razvidno, da zatrjuje odstop od pogodbe, to pa predvsem izhaja tudi iz priloženega dopisa z dne 11.11.2002. Pomembno je tudi, da sta navedbe tožeče stranke tako razumeli tožena stranka in sodišče prve stopnje, kar izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo in iz obrazložitve zavrnitve zahtevka po tej pogodbi v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni revizijskega sodišča je tako ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.
Tako kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve in vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno.
Toženec je neposredni pravni naslednik izbrisane družbe, ki je bila podpisnica notarskega zapisa, zato ni nikakršnih ovir, da tožeča stranka ne bi mogla predlagati izvršbe neposredno na podlagi tega izvršljivega notarskega zapisa. Tako ne more biti dvoma o obstoju terjatve tožeče stranke zoper toženca in je pravilen sklep, da tožeča stranka za vložitev tožbe glede obveznosti po prodajni pogodbi nima pravnega interesa.
Dokler stvar (nepremičnina) v solastnini ni razdeljena in ne obstaja dogovor o uporabi in/ali uživanju (delitvi plodov) solastne nepremičnine, si posamezni solastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine, četudi je nepremičnina sestavljena iz več samostojnih delov, na katerih je možna izključna uporaba, in sporni del v naravi ustreza obsegu solastniškega deleža solastnika, ki pobira najemnino zanj. Tega tudi ne spremeni morebitno dejstvo, da tudi tožnici oddajata v najem druge dele sporne nepremičnine in prav tako zadržita celotno pobrano najemnino zase. Tudi toženka lahko vloži enak zahtevek zoper tožnici ali pa bi lahko v tej pravdi uveljavljala procesno pobotanje.