ZGD-1 člen 41, 42, 505, 510, 510/1, 516, 516/1, 516/3. ZSReg člen 34.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - sprememba družbene pogodbe - obveznosti družbenika - izključitev družbenika iz družbe - konkurenčna prepoved - kršitev prepovedi konkurence - sprememba družbene pogodbe v d.o.o. - prevzem dodatnih obveznosti - sklep družbenikov - potrebna večina za sprejem sklepa - soglasje
Kot poostritev prepovedi konkurence je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi sankcije za kršitev prepovedi, ki presegajo okvir v 42. členu ZGD-1 zakonsko določenih sankcij oziroma upravičenj, ki jih navedena norma daje - zahteva za odškodnino, za prepustitev poslov, sklenjenih za svoj račun kot posle, sklenjene za račun družbe, prenos koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun ali odstop pravice do odškodnine. Možnost izključitve družbenika v 18. členu družbene pogodbe, če krši pravila ZGD-1 o konkurenci pa je strožja sankcija od tistih, ki jih določa ZGD-1 v 42. členu. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da gre za tako spremembo družbene pogodbe, ki pomeni dodatno grožnjo oziroma bremenitev družbenika za ohranitev njegovega poslovnega deleža oziroma njegovega statusa v družbi. Šlo je torej za spremembo družbene pogodbe, ki za njeno veljavnost narekuje soglasno sprejetje sklepa vseh družbenikov o spremembi družbene pogodbe skladno s tretjim odstavkom 516. člena ZGD-1.
pravno priznana nepremoženjska škoda - smrt starša - starost oškodovanca - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - smrt mame - avstrijska sodna odločba
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v tej zadevi podane materialnopravne predpostavke, ki ustrezajo tisti vrsti pravno priznane nepremoženjske škode, ki se umešča v pojem "škoda zaradi žalovanja" oziroma v nemškem jeziku "Trauerschmerzensgeld". Primer, ki ga tožnik navaja v pritožbi, pa je umeščen v drugo pravno priznano vrsto nepremoženjske škode in sicer "škoda zaradi šoka" oziroma "Schockschadenschmerzensgeld".
V skladu z razlago v avstrijski sodni praksi, se pri odločanju o višini denarne odškodnine škode zaradi žalovanja, primarno upošteva intenziteta medsebojnih odnosov; kot dokazno pomembna dejstva (indici) pa še starost oškodovanca in pokojnega ter obstoj življenjske skupnosti. Poudarja se tudi, da je odmera denarne odškodnine odvisna od okoliščin konkretnega primera in se zato "izmika posplošenemu vrednotenju"
Povzete pritožbene navedbe, vključno z ostalimi navedbami v pritožbi pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa nikakor ne morejo omajati. Kot je prvostopno sodišče jasno navedlo v izpodbijanem sklepu, v obravnavani zadevi niso bile izpolnjene formalne procesne predpostavke za obravnavanje vloge A. A. kot obtožnega predloga. Kljub pozivom vlagateljica v danem roku svojega predloga ni dopolnila oziroma popravila tako, da bi ga lahko sodišče obravnavalo, zaradi česar je vlogo A. A. tudi utemeljeno zavrglo.
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - vpogled v podatke iz uradne evidence - zavrženje nedopolnjenega predloga - posledice nedopolnitve vloge
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni vseboval lastnoročnega podpisa stranke in njenih družinskih članov, pa tudi ne drugih obveznih sestavin, ki jih opredeljuje drugi odstavek 12. člena ZST-1. Zato sodišče ni smelo samo pridobivati podatkov iz javnih evidenc, saj za to ni imelo ustrezno podpisane privolitve. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da predloga za taksno oprostitev ni dopolnil s podatki, kot mu je bilo naloženo v pozivnem sklepu, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
SPZ člen 31, 31/1, 33, 33/1, 33/3. ZTLR člen 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 365, 365/1-2, 366, 424, 426.
motenje posesti - posestno varstvo - zadnja mirna posest - ekonomski interes za posestno varstvo - zloraba pravic - služnostna pravica - izguba posesti - protipravnost motenja posesti
Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izrecna odklonitev operativnega posega - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba prvostopne sodbe - ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom
Utemeljen je pritožben očitek, da sodišče prve stopnje razlog o neizvedeni operaciji v Sloveniji zmotno utemeljuje z odpovedjo sodelovanja UKC A. z dr. B. B., menjavo kirurgov in dejstvom, da kardiokirurg ni bil na razpolago. Zgolj v primeru, da posega v Sloveniji ne bi bilo mogoče opraviti, ker ne bi bilo ustreznih izvajalcev ali tehničnih pripomočkov, je mogoča ugotovitev, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in je poseg treba opraviti v tujini ter priznati zavarovancu pravico do zdravljenja v tujini. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako.
V obravnavani zadevi ni pomembno, da operacije ne bi zagotovila domača institucija, temveč je bila zagotovljena s sodelovanjem referenčnih centrov v tujini. To namreč še vedno pomeni zagotovitev posega v okviru javnega zdravstva.
Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zavarovanec v okviru javnega zdravstvenega sistema poda soglasje za poseg, in ne soglasja, da bo poseg opravil točno določen kirurg.
Ker je tožnica v mesecu aprilu 2017 izrecno odklanjala izvedbo operacijo in se za operacijo v okviru javne zdravstvene mreže ni odločila, čeprav je bila seznanjena z možnostjo operacije najprej pri dr. B. B. in nato na Češkem, ter se je raje že v mesecu novembru oziroma decembru 2017 odločila za operacijo v F. (Anglija), sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je zmotno uporabilo materialno pravo.
Kot je v točki 12 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da je tožba popolna in vsebinsko sposobna za obravnavo, najprej navesti in določno opredeliti poškodovane/uničene stvari, v zvezi s katerimi postavlja tožbeni zahtevek (navesti ID znake zemljiških parcel kmetijskih zemljišč, navesti naslove stavb, navesti odseke lokalnih cest). V nadaljevanju bi morala navesti, kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem določno opredeljenem kmetijskem zemljišču oziroma na posamezni zaokroženi celoti kmetijskih zemljišč, nato pa navesti kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posamezni določno opredeljeni stavbi in kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem odseku ceste. Soglašati je treba s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna zahteva odraz načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče ne sme razporejati odškodnine po posameznih zahtevkih oziroma po posameznih postavkah premoženjskih škod, ampak je to (temeljna) pravica in obveznost tožeče stranke, ki mora v trditveni podlagi navesti, koliko odškodnine zahteva za vsako poškodovano stvar. Tožeča stranka bi morala po pravilnem stališču izpodbijane sodbe navesti tudi izvedena/potrebna sanacijska dela in stroške za odpravo škode poškodovanih/uničenih stvari, in sicer posebej za vsako posamezno določno opredeljeno kmetijsko zemljišče oziroma za posamezno zaokroženo celoto kmetijskih zemljišč, za vsako posamezno določno opredeljeno stavbo in za vsako posamezno določeno opredeljeno cesto. Sodišče prve stopnje je v točkah 28 in 29 ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom z dne 16. 8. 2018 in z dne 11. 3. 2022 ni zatrjevala in v posledici tega tudi ne dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke za povračilo te škode. Tožeča stranka ni navedla, da je oziroma je bila v času škodnega dogodka lastnica poškodovanih objektov (Gasilskega doma v N. in Športnega parka S.) ali pa da ima oziroma je imela na teh stvareh katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico ali interes, zaradi česar je poškodovanje teh nepremičnin predstavljalo poseg v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero. Tožeča stranka je celo v prvem odstavku točke VIII tožbenih navedb navedla, da je zaradi posledic poplavnega dogodka prišlo na nepremičninah, "last oškodovancev", do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega iz enakih razlogov do zmanjšanja kvalitete bivanja. Že iz njenih navedb torej izhaja, da so poškodovani objekti v lasti tretjih oseb, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je lastnik Športnega parka v S. Športno društvo S., lastnik Gasilskega doma v N. pa Prostovoljno gasilsko društvo N., pri čemer imata omenjeni društvi samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od tožeče stranke, zaradi česar slednja nima aktivne stvarne legitimacije za zahtevek na povračilo škode zaradi poškodb športnega parka oziroma gasilskega doma. Enako velja za zahtevek z naslova "zmanjšanje kvalitete bivanja", pri čemer je tožeča stranka pravna oseba, za katero takšen zahtevek ne more predstavljati pravno priznane škode.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - delodajalec - ugovor dolžnikovega delodajalca - minimalna plača
Glede na relevantno trditev o prejemanju minimalne plače bi moral dolžnik ponuditi dokaze za celotno obdobje od prejema sklepa o izvršbi v izvrševanje 23. 6. 2020 dalje, kar ni storil.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-1, 114, 114/1, 114/1-3, 122, 122/5, 224, 224/1, 224/2, 224/2-2, 226, 233, 233/1, 233/7, 233/8, 402, 402/2. OZ člen 261, 261/1, 753.
postopek osebnega stečaja - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma - stečajna masa - vrednost unovčene stečajne mase - stroški skladiščenja - bančni stroški - nadomestilo upravitelja - nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila - nadomestilo upravitelja za opravljanje nadzora
Vrednost unovčene mase je mogoče doseči na različne načine, kar je povezano s stroški v zvezi z unovčenjem. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da upravitelj opreme, ki je bila skladiščena na treh različnih mestih ni mogel prodati, ne da bi jo prevzel. Skladiščnik pa je upravičen do plačila za hrambo in ima pridržno pravico na premoženju, ki ga hrani, dokler ne prejme plačila. Unovčena stečajna masa predstavlja razliko med kupnino, doseženo s prodajo opreme in stroški skladiščenja.
Upraviteljevo nadomestilo za opravljanje nadzora nad dolžnikom v postopku odpusta obveznosti v minimalnem znesku bi moralo biti upoštevano v smislu osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, kot znesek skupaj z zneskom za najnižje nadomestilo upravitelja in stroškov po sedmem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Le, če bi vrednost unovčene stečajne mase v postopku osebnega stečaja presegala vsoto obeh minimalnih nadomestil, bi nastala pravna podlaga za vrnitev presežka sredstev unovčene stečajne mase v proračun. Gre namreč za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo določbe osmega odstavka 233. člena zakona, upoštevajoč posebnosti postopka osebnega stečaja, predvsem stroškov nastalih v zvezi z odpustom obveznosti.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
IZVRŠILNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00066255
ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izpodbijanje sklepa skupščine - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).
Glede na pravkar povedano je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo izkazano, da bi katerikoli stranki v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot nasprotni stranki in da sta v tem smislu v enakem položaju. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da za tožnika kot družbenika toženke ni povsem vseeno (to ga moti oz. temu nasprotuje), ali bo skrben pregled poslovanja družbe s strani konkurenta opravljen ali ne, ampak to samo zase ne predstavlja oz. dokazuje (s stopnjo verjetnosti) obstoja "hujših neugodnih posledic" (vsaka neugodnost v tej zvezi seveda ni pravno relevantna). Le-te namreč morajo biti ustrezno konkretizirane in njihov obstoj izkazan na realni in ne zgolj na splošni in hipotetični ravni, česar pa tožnik ni v postopku ni uspel izkazati.
odpoklic člana uprave delniške družbe - sklep nadzornega sveta - ničnost in izpodbojnost - poslovnik nadzornega sveta - kršitev določil poslovnika - kršitev statuta - hujše kršitve obveznosti - kršitev obveznosti poročanja - pravica člana uprave do izjave na seji nadzornega sveta
Vse formalne kršitve avtomatsko ne pomenijo neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Presoja formalne neveljavnosti terja glede na navedeno predvsem odgovor na vprašanje, kako pomembne so posamezne formalne napake.
Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je korporacijskopravni akt, pravna posledica katerega je prenehanje korporacijskega razmerja. Pri tem gre za postopek znotraj delniške družbe, ki ima naravo zasebnega prava, samo korporacijsko razmerje pa je sklenjeno izključno za zagotavljanje delovanja delniške družbe. Kot prostor za uveljavljanje individualnega interesa odpoklicanega člana uprave je zato le skozi morebitno zaslišanje (pravica do izjave) v drugih pravnih razmerjih in ne na sami seji nadzornega sveta. Ni najti pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave oziroma direktorju v postopku razrešitve (oziroma odpoklica) dana možnost obrambe glede razlogov za odpoklic.
Poslovodne funkcije tožnica ne more avtomatično kar izključiti iz svoje osebnosti in se predstavljati le kot delničarka. Nenazadnje je pomembno kako so drugi udeleženci sestanka dojemali položaj tožnice in ne v kakšnem svojstvu se jim je tožnica predstavila.
Intenziteta nadzora nadzornega sveta je odvisna od konkretne situacije. Če določen posel oziroma poslovni dogodek pomeni občutno tveganje za družbo in je zanjo eksistenčnega pomena bodisi zaradi narave posla bodisi zaradi razmer, v katerih se sklepa, se intenziteta nadzora poveča in mora nadzorni svet narediti tudi lastno analizo tveganja v konkretni situaciji.
vrnitev v prejšnje stanje - zdravstveno stanje - komunikacijska tehnologija
Zdravstveno stanje je osebna zadeva pacienta, vendar brez podrobnih trditev v čem je bilo tako hudo, da zakonita zastopnica (ne le ob komunikacijskih možnostih, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pač pa tudi ob drugih tehnoloških rešitvah) ni mogla v roku plačati sodne takse po vročenem plačilnem nalogu ne pomeni avtomatično opravičljivega razloga za zamudo.
Dolžnik opravlja plačila s pomočjo spletnega bančništva in za pravočasno plačilo sodne takse direktorici ni bilo potrebno zapuščati doma.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 7, 8, 212. KZ-1 člen 177, 177/1, 314, 314/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali tožnikovo ravnanje ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju, če je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega odstavka 177. člena KZ-1. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikova (priznana) kršitev izolacije izpolnjuje npr. znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, je preuranjena ugotovitev, da očitana kršitev ne izpolnjuje znakov nobenega kaznivega dejanja.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066668
SPZ člen 8, 256, 256/1, 271, 271/1, 271/2, 271/4. GZ-1 člen 150, 150/1. ZBPP člen 46, 46/3.
stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pravica uporabe za gradnjo - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe stavbnega zemljišča - odstop od načela povezanosti stavbe in zemljišča - upravna dovoljenja - legalizacija objekta - zakonita gradnja - gradnja na tujem svetu - venire contra factum proprium - brezplačna pravna pomoč
Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču.
Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu.
Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi.
Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066518
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-9, 371/2. URS člen 39.
žaljiva obdolžitev - razžalitev - obsodilna sodba - sprememba sodbe - oprostilna sodba - zmanjšana kriminalna količina - napačna pravna opredelitev dejanja - članek v medijih - pravica do obrambe - popolna rešitev predmeta obtožbe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - negativna vrednostna ocena - pravica do svobode izražanja - žaljiva izjava - sredstvo javnega obveščanja - novinar - javna oseba - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do zasebnosti - namen zaničevanja - resna kritika dela javnih oseb
Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.
Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 85, 85/1. URS člen 23. OZ člen 134, 134/1. ZSDU člen 67.
zavrženje tožbe - opozorilo pred odpovedjo - sodno varstvo - delavski predstavnik
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pisno opozorilo vsebuje pisno obtožbo po 23. členu URS, zoper katero ima tožnik sodno varstvo, oziroma lahko tudi na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ zahteva odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je namreč enovit akt in ne vsebuje pisne obtožbe kot samostojnega pravnega akta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066731
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - konkretizacija - privolitev - mladoletna oseba
Ugotavljanje zavesti obdolženke v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja in s tem povezana presoja vprašanja, ali je resnično ravnala zlonamerno ali morebiti v želji po varovanju največjih koristi otroka, predstavlja predmet dokazne ocene in s tem predmet obrazložitve sodne odločbe. Privolitev mladoletne osebe praviloma ne izključuje protipravnosti storilčevega ravnanja. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, zato sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri. Zlonamerno onemogočanje stikov je ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.
ZS člen 5, 5/1. ZKP člen 7, 7/1, 7/3. ZP-1 člen 59, 59/3, 62, 62-2, 65, 65/9, 67, 67/1, 67/1-1, 155, 155/2.
zahteva za sodno varstvo - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - uporaba jezika v postopku - uporaba slovenskega jezika v vlogah - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.