Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja prvega in četrtega odstavka, navedeno le, da se zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer višji referent pod zap. št. 7, delovodja V pod zap. št. 8a in delovodja V pod zap. št. 8b. Toženka še navaja, da se za navedena delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR ne priznajo, tožnici pa se skladno z deležem sofinanciranja skupne občinske uprave zniža v zahtevku naveden znesek za 4.825,18 EUR, tako da upravičen zahtevek občini 61.543,46 EUR (str. 2, drugi odstavek). Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP.
Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma1 v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja.
Tožnica ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje.
"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkreten dopolnili pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči zadostni in dovolj ustrezni, da bi bil dosežen namen zakonodajalca po izpolnjevanju navedenega predpogoja za nenapredovanje, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.
Treba je (tudi) po vsebini razlikovati med pravnim sredstvom ugovora zoper odločitev o nenapredovanju iz 69. člena ZOsn in pravnim sredstvom ugovora zaradi nepravilnega ocenjevanja iz prvega odstavka 68. člena ZOsn. Določilo 68. člena ZOsn je za obravnavani primer relevantno v delu, kjer ureja ugovor staršev (prvi odstavek 68. člena ZOsn), kjer nalaga obveznost ravnatelja, da imenuje komisijo (drugi odstavek 68. člena ZOsn), in v delu, kjer je določeno, da je odločitev komisije dokončna (tretji odstavek 68. člena ZOsn). Sicer pa je za ugovor po 69. členu ZOsn treba upoštevati tudi splošna pravila upravnega postopka na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZUP. To izhaja iz ustaljene upravno-sodne prakse in bi moralo biti osnovnim šolam poznano vsaj od leta 2013 naprej. Tožena stranka tega ni upoštevala.
Starša po tem, ko je bil vložen predlog za ponavljanje razreda, nista bila pozvana, da se izrečeta o zadevi v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP, prvega odstavka 138. člena ZUP in tretjega odstavka 146. člena ZUP glede pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, torej o tem, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči in to možnost bi morala dobiti pred izdajo prvostopenjske odločitve. Kljub vloženem ugovoru, je bila njuna pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku omejena oziroma je bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ker prvostopenjski akt ni imel obrazložitve glede odločitve o nenapredovanju v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.
Obrazložitev največje koristi za otroka je v drugostopenjskem aktu očitno nezadostna. Otrokovih koristi v prvem in drugem izobraževalnem obdobju ni mogoče reducirati na cilj osvajanja minimalnih standardov znanja, poleg tega pa tudi očitno posplošeno in enostavno sklicevanje na priložnost razvijanja novih socialnih vezi in na boljšo učno samopodobo preveč poenostavlja koncept varovanja otrokovih koristi in sicer do te mere, da jih sodišče ne more sprejeti kot zakonite v tem konkretnem primeru.
Tožena stranka bo lahko uresničila načelo varovanja koristi otroka s posebnimi potrebami iz člena 3(1) MKOP, če se bo namesto pretežnega ukvarjanja z vprašanjem (ne)doseganja minimalnih standardov znanja pri dveh predmetih v 6. razredu osnovne šole, v bistveno večji meri najprej soočila z vprašanjem, seveda skupaj s starši in otrokom, kaj se je zgodilo otroku, da je pri dveh predmetih zgolj iz enega v naslednje šolsko leto padel pri ocenah iz dobro, prav dobro in odlično na negativne ocene. Zelo zaželeno je, da kakovostna obrazložitev šolskega organa, da je odločitev v največjo otrokovo korist, prepriča starše, nujno pa je, da prepriča sodišče v primeru spora.
Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.