Sklep o odložitvi izvršbe se po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavržbi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Upravni spor zato ni dopusten.
Organ prve stopnje je odločil o odpustu dolga, zoper kar je tožnik vložil pritožbo, v kateri pa dejansko ne nasprotuje odpustu dolga - izvršilnih stroškov, pač pa v njej ugovarja neopravi ustavitve postopka glede dolga - globe, o čemer organ z izpodbijano (delno) odločbo sploh ni odločal. Zato je drugostopenjski organ pravilno štel, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper izdano delno odločbo o odpustu, s katero je njegovemu predlogu za odpust izvršilnih stroškov v celoti ugodil, posledično pa je tudi zaradi pomanjkanja pravnega intersa tožnika njegovo pritožbo pravilno zavrgel.
V izpodbijanem sklepu so izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnik v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.
Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev. Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava. Torej odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt in ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.
Pridobitev drugega mnenja in prosta izbira zdravnika in izvajalca zdravstvene storitve nista dolžnost pacienat, temveč sta pravici, ki jih ZPacP uzakonja zaradi varovanja in uresničevanja pravic pacientov.
Tožena stranka je oblikovala vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. O (ne)relevantnosti izpovedbe priče, če se ta zadeve zaradi časovne distance ne bi spomnila, bi organ lahko odločal šele po tem, ko bi dokaz dejansko izvedel. Ker svoje dokazne ocene organ ni utemeljil na ustrezen način, prav tako pa ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršil pravico stranke do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov. Trajanje postopka in (opravičen) izostanek priče nista dopustna razloga za opustitev izvede dokaza in prav tako pomenita kršitev pravice do izvajanja dokazov oziroma do izjave stranke.