Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev. Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava. Torej odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt in ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.
Pridobitev drugega mnenja in prosta izbira zdravnika in izvajalca zdravstvene storitve nista dolžnost pacienat, temveč sta pravici, ki jih ZPacP uzakonja zaradi varovanja in uresničevanja pravic pacientov.
Tožena stranka je oblikovala vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. O (ne)relevantnosti izpovedbe priče, če se ta zadeve zaradi časovne distance ne bi spomnila, bi organ lahko odločal šele po tem, ko bi dokaz dejansko izvedel. Ker svoje dokazne ocene organ ni utemeljil na ustrezen način, prav tako pa ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršil pravico stranke do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov. Trajanje postopka in (opravičen) izostanek priče nista dopustna razloga za opustitev izvede dokaza in prav tako pomenita kršitev pravice do izvajanja dokazov oziroma do izjave stranke.
V stanovanjski stavbi, v kateri ima tožnica položaj etažne latnice, opravlja posle upravnika oseba, ki je registrirana za upravljanje nepremičnin. Upravni organ je zato presodil, da začasna postavitev upravnika zaradi varovanja javnega interesa ni potrebna, saj ne gre za položaj, ko v stavbi, ki bi morala imeti upravnika, ta sploh ni določen. Če pa med etažnimi lastniki ali med njimi in upravnikom obstoji spor o tem, ali je upravnik zakonito določen ali mu je pogodba zakonito odpovedana, pa gre za spor zasebne narave, za katero je predvideno sodno varstvo v civilnih razmerjih.
Ker je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ustavitev postopka pa ni povezana z razlogi na strani (tožeče) stranke, temveč z obstojem javnega interesa, ki je stvar presoje inšpekcijskega organa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa.
Ustavitev po uradni dolžnosti začetega upravnega postopka za postavitev začasnega skrbnika osebi ne pomeni samo po sebi, da se je postopek končal za stranko ugodno in so pri presoji uspeha stranke relevantne okoliščine zadeve, da je do ustavitve postopka za postavitev začasnega skrbnika prišlo, ker je bil osebi po odvzemu poslovne sposobnosti postavljen stalni skrbnik.
V obravnavani zadevi je vzrok za ustavitev postopka za postavitev začasnega skrbnika v tem, da je bila osebi odvzeta poslovna sposobnost in postavljen (stalni) skrbnik, ne pa v pravno neutemeljenem postopku postavitve pod skrbništvo. Tako je upravni organ pravilno upošteval navedene okoliščine zadeve za zaključek o tem, ali se je končal za stranko ugodno ali ne in pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov.
Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.