Tožnik je z navedbami, da je toženka obremenila svoje nepremičnine z zastavno pravico in z ustanovitvijo zemljiškoknjižnega dolga ter z odsvojitvijo nepremičnine parc. št. 366/1 k.o. X, izkazal za verjetno, da prvotoženka s svojim premoženjem razpolaga tako, da bo uveljavitev tožnikove terjatve precej otežena, če se upošteva nadaljnja njegova trditev, da celotno premoženje prvotoženke ni bistveno večje od tožnikove terjatve in bi vsakršno toženkino razpolaganje z njenim premoženjem pomenilo za tožnika zmajšano verjetnost poplačila njegove terjatve.
načelo materialne resnice – načelo proste presoje dokazov – povzročitev prometne nesreče – vožnja pod vplivom alkohola
Zmotno je stališče zagovornika glede zaslišanja priče K.Š., ki jo je sodišče zaslišalo, kljub temu, da je obdolženi ta predlog, potem, ko ga je podal, umaknil. V skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1) mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na to, da se je kot priča zaslišana partnerka obdolženca S.L. v svoji izpovedi sklicevala na sestrično K.Š., ki naj bi medtem, ko je šla sama po obdolženca varovala njenega otroka ter da jo je ta po nesreči tudi prišla iskat z avtom, sodišče prve stopnje ni prekoračilo pooblastil, ki jih ima v postopku o prekršku, saj je bilo tudi to zaslišanje opravljeno z namenom, da sodišče ugotovi vsa dejstva pomembna za izdajo zakonite sodbe. Ker sodišče ni moglo vedeti, ali bo ta priča za obdolženca obremenilna ali razbremenilna, tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ker da je nepravilno uporabilo določbe glede izvajanja dokazov, ni utemeljen.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 337, 337/1.
oprostitev plačila sodnih taks – trditvena podlaga – dokazno breme – izjava o premoženjskem stanju
S predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, ki mu ni priložena izjava o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, sodišče ravna kot z nepopolno vlogo, kar pomeni, da izjava o premoženjskem stanju ni le dokaz, temveč predstavlja sestavni del vloge in s tem tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse.
Ob upoštevanju dejstva, da gre za nizko izgubo, da dolžnik v predlogu ne izkazuje blokade bančnega računa ter da dolžna sodna taksa, v zvezi s katero je zaprosil za oprostitev, znaša 12,00 EUR, je mogoče zaključiti, da dolžnik ni izkazal, da bi plačilo takšne takse ogrozilo opravljanje njegove dejavnosti, zato je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse neutemeljen.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – utemeljen razlog
Zaradi slabih finančnih kazalcev v organizacijski enoti (ključavničarski delavnici) se je tožena stranka stroške na tem delovnem mestu odločila zmanjšati z zmanjšanjem števila zaposlenih na delovnem mestu ključavničarja skupinovodje I, tako da je potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala. Taka organizacijska rešitev pomeni utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR.
Pravni učinek priznanja je v tem, da sodišče priznana dejstva mora vključiti v podlago sodbe. Ker sodišče prve stopnje določbe prvega odstavka 214. člena ZPP pri odločanju o tožbenem zahtevku glede določitve preživnine ni upoštevalo in je presojalo utemeljenost tožničinih navedb, namesto da bi jih štelo za resnične, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem delu, saj je sodišče zaradi tega tožnici določilo nižjo preživnino od zahtevnih 350,00 EUR.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – nasprotje med navedbami v tožbi in listinami v spisu – kvaliteta dokazov
Sodišče se pri izdajanju zamudne sodbe ne ukvarja z vsebino ali kvaliteto dokazov. Tudi če gre za pomanjkljiv dokaz, ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za dokazovanje nekega dejstva (konkretno računi, ki jim pritožnik odreka dokazno vrednost), to ni razlog, zaradi katerega zamudne sodbe ne bi bilo mogoče izdati. Pomembno je le, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam, in v obravnavani zadevi jim ne.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je verjetnost terjatve presojalo zgolj na podlagi navedb v tožbi in listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi. Pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, temveč odloča na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in na podlagi listin v spisu.
izločitev iz zapuščine v korist potomcev – vlaganja v tujo nepremičnino
Tožnik uveljavlja vlaganje »samo« v točno določene stvari (oziroma njihove sestavine), na katerih solastni del izloča iz zapuščine, kar pomeni, da ne more iti za dejanski stan iz 32. člena ZD.
V skladu z določbami ZTLR je imelo vlaganje v tujo nepremičnino za posledico nastanek stvarno pravne pravice le, če je nastala nova stvar ali je obstajalo soglasje lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev.
Začasna odredba pride v zadevah, ko predlagatelj želi s svojim predlogom doseči razširitev stikov med njim in hčerko, ki so bili določeni s pravnomočnim sklepom, kot izjemno pravno sredstvo v poštev le v nujnih primerih, ko se ugotovi, da bi otroku lahko brez izdaje začasne odredbe nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Za izdajo začasne odredbe bi moral predlagatelj dokazati obstoj okoliščin, ki so za otroka tako ogrožujoče, da je treba z začasno odredbo takoj, še pred koncem postopka, začasno urediti razširjeni način izvrševanja stikov.
Vsebine dobre vere SPZ ne opredeljuje, določa pa, kdaj je posestnik nedobroveren. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ).
OZ člen 154, 154/1, 154/4. ZOR člen 178, 178/4. ZPP člen 355. Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče člen 4, 4a.
prometna nesreča - odgovornost imetnikov motornih vozil - udeležba dveh vozil - uporaba prava - navezna okoliščina - pravo kraja, kjer je škoda nastala - pravo države, v kateri se je pripetila prometna nesreča (lex loci actus) - pravo kraja, kjer je bilo vozilo zavarovano - restriktivna razlaga izjem
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje, tako glede razlage Konvencije, kot tudi določbe četrtega odst. 154. člena OZ, temelji na povsem nekritičnem prepisu stališč sodišča druge stopnje, zavzetega v sodbi I Cp 1281/2003 z dne 7.2.2006, na katero se sodišče prve stopnje tudi izrecno sklicuje.
Namen določbe 73. člena ZDen je v preprečitvi oškodovanja tistih, ki so nepremičnino pridobili odplačno, pa so jo morali vseeno vrniti. Do odškodnine na tej podlagi so upravičeni samo tisti, ki so nepremičnino pridobili do dneva uveljavitve ZZPS, torej do 8. 4. 2000. Na dan 8. 4. 2000 je na nepremičnini par. št. 1190 k.o. X imela pravico uporabe Občina Celje, ki je nepremičnino pridobila na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Celje št. 4-33-24/59 z dne 29. 7. 1959, torej neodplačno. Občina Celje zato ne bi bila upravičena do odškodnine, na podlagi določila 73. člena ZDen, če bi bila zavezanka za vrnitev v denacionalizacijskem postopku. Nasprotnemu udeležencu SOD, odškodnine na podlagi 73. člena ZDen ne bi bilo potrebno plačati Občini Celje.
Ničnost menjalne pogodbe je bila doslej vedno obravnavana kot predhodno vprašanje.
napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – obseg zapuščine
Ker iz poizvedb ni izhajalo, da bi zapustnica ob smrti imela denarna sredstva v obsegu, kot ga zatrjuje pritožnik, prav tako pa slednji tudi ni podal specificiranih trditev glede obstoja drugega premoženja, za katerega zatrjuje, da spada v zapuščino, je sodišče pravilno ocenilo, da je pravica pritožnika v tej fazi postopka manj verjetna.
pogodba o odstopu terjatve v izterjavo – nastanek škode - kršitev pogodbene obveznosti
Pogodba o odstopu terjatve v izterjavo je dogovor pogodbenih strank, sklenjen v izpolnitveni fazi, da bo dolžnik namesto prvotne izpolnitve upniku cediral svojo terjatev, iz katere naj se poplača. Prvotna obveznost preneha šele s poplačilom. Če odstopljena terjatev ne obstaja ali izpolnitev ni mogoča, ostane prvotna odstopnikova obveznost do prevzemnika. V primeru neuspešne izterjave lahko upnik še vedno zahteva poplačilo od dolžnika.
S sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve tožniku ni nastala nova terjatev. Nezmožnost izterjave od toženčevega dolžnika sama po sebi zato ne more predstavljati podlage za nastanek (nove) terjatve v višini (nepoplačanega dela) prvotne terjatve.
Tožeča stranka ni ugovarjala, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank ter izvajalo dokaz glede nezatrjevanega dejstva (kršitev razpravnega načela). Ker gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, tožeča stranka pa je ni grajala takoj, ko je bilo mogoče v smislu 286.b člena ZPP, se sedaj nanjo ne more več sklicevati.
Glede na to, da se tožnik pri sklepanju posla s tožencem ni pozanimal o ničemer, temveč je pogodbo le podpisal, je ravnanje tožnika moč oceniti kot povsem brezbrižno ravnanje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik pri sklepanju pogodbe ni ravnal s skrbnostjo, ki se od udeležencev v pravnem prometu pričakuje.
pravdni stroški – kriterij krivde – kriterij uspeha v pravdi – zloraba procesnih pravic – zavrženje tožbe – nasprotovanjem ugotovljeni meji v upravnem postopku
Pravda je bila posledica toženkine zlorabe procesnih pravic v upravnem postopku. Od njih sama ni imela nobenih koristi: drugačne meje, kot jo je predlagala tožeča stranka, ni niti predlagala niti je uveljavljala v sodnem postopku. Upoštevaje materialnopravna določila ZEN so zgolj zavlekla in podaljšala uveljavitev očitno utemeljene pravice tožeče stranke. Gre za krivdno ravnanje po prvem odstavku 156. člena ZPP, zaradi katerega mora tožena stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške ne glede na to, da je bil za tožečo stranko izid samega pravdnega postopka, pričetega zaradi neuspešnega upravnega postopka, neugoden (zavrženje tožbe zaradi med pravdo odpadlega pravnega interesa).
Sodediča je mogoče postaviti za skrbnika zapuščine le, če ostali dediči s tem soglašajo oziroma če je nepristranski in vreden zaupanja. Glede na to, da so dediči med seboj v sporu in predlaganemu skrbniku zapuščine oporekajo pravici do dedovanja, slednji ni primeren.
tek rokov v hitrem prekrškovnem postopku – smiselna uporaba ZUP
Čeprav je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da prekrškovni organ dela tudi v nedeljo, je ta dan kot dan izteka roka za vložitev pravnega sredstva izrecno izključen z določbo 101. člena ZUP in je torej ob pravilni uporabi drugega odstavka 101. člena ZUP, zahteva storilca za sodno varstvo vložena pravočasno.
Obdolženec se ni odzval na poziv sodišča, da poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, kljub opozorilu, da bo sodba v primeru, da se na poziv sodišča ne bo odzval, na podlagi drugega odstavka 115. člena ZP-1 izdana brez njegovega zaslišanja. Pouk, ki ga je sodišče prve stopnje dalo obdolžencu, je tudi „popolnemu laiku“ razumljiv, zato zagovornik z neargumentiranim sklicevanjem, da je obdolženi popoln laik in da ne ve kaj sploh pomeni pisni zagovor in kakšne posledice ima opustitev takšnega dejanja zanj, ne more biti uspešen.