URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
skrbnik zapuščine - primernost skrbnika - sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.. ZSSloV člen 53.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - zmotna uporaba materialnega prava - vojska
Opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.
Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izpolnitev dolžnika - dovoljenost ugovora po izteku roka
Presoja izpolnitve obveznosti pri izvršbi na podlagi 226. člena ZIZ ni predmet ugovora po izteku roka, temveč se le ta opravi pred določitvijo nove prisilne kazni.
Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).
Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.
stranke predhodnega postopka - uporaba pravil o prisilni poravnavi - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - postopek poenostavljene prisilne poravnave - načrt finančnega prestrukturiranja - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - ugovorni postopek proti vodenju postopka prisilne poravnave - izpodbijanje potrjene prisilne poravnave - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesne ovire za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave - razveljavitev potrjene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave
Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti.
Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - paranoidna shizofrenija - odklanjanje zdravljenja
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da zadržankino odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je očitno vpliv bolezni.
Presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zadržane osebe je tako motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitev, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Zato tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Pritožbene navedbe, da se ji stanje v bolnišnici slabša, pa zdravstvena dokumentacija v spisu ne potrjuje.
Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oškodovanec - upravičeni tožilec - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrženje obtožnice - prepozen dokazni predlog - pravica do obrambe - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - uporaba zapiskov pri zaslišanju - oškodovanec kot tožilec
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.
Varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. O nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen.
prekinitev pravdnega postopka - rešitev predhodnega vprašanja - čakanje na izid pravde - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obrazložitev okoliščin - obstoj lastninske pravice - presoja veljavnosti pravnega posla - načelo pravne varnosti - načelo ekonomičnosti - zloraba procesnih pravic - vpis v zemljiško knjigo - pravnomočno razsojena stvar
Prekinitev pravdnega postopka je bržkone upravičena, kadar je pričakovati, da bo o predhodnem vprašanju v drugi pravdi kmalu odločeno; kadar je za rešitev predhodnega vprašanja potreben zapleten dokazni postopek in nenazadnje, kadar sodišče lahko oceni, da je zahtevek, ki se obravnava v pravdi o predhodnem vprašanju, vsaj verjetno utemeljen oziroma ima razumne možnosti za uspeh. Šele, ko si odgovori na ta vprašanja, lahko sodišče presodi, ali je prekinitev ekonomična, racionalna in ali pravna varnost, ki jo prinese čakanje na odločitev o predhodnem vprašanju na matičnem področju, pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00043053
OZ člen 512, 512/1.. ZIZ člen 165, 165/4, 182, 272.. ZGD-1 člen 481, 481/3, 481/4, 481/5, 481/6.. ZPP člen 43, 45, 108, 180, 180/2, 155.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prodaja poslovnega deleža enemu družbeniku - kršitev predkupne pravice - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - potrebnost stroškov odgovora na ugovor
Iz dikcije četrtega odstavka 481. člena ZGD-1 izhaja, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo predkupno upravičenje samo v razmerju do drugih oseb, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni drugače določeno. Da z Družbeno pogodbo, ki je del materialnega prava, ni drugače določeno, izhaja iz njenega 18. člena. Ker predkupna pravica pri prenosih znotraj družbe ne velja, preostali družbeniki (med njimi tudi upnica) ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja, če eden od družbenikov proda delež drugemu družbeniku v družbi. To pa pomeni, da upnica v obravnavani zadevi (ko je šlo za prenose med družbeniki) ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev njene predkupne pravice iz 481. člena ZGD-1 (po četrtem odstavku citiranega člena imajo družbeniki prednost le pri prodaji drugim osebam) in 18. člena Družbene pogodbe. Da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek citiranega člena, pa izhaja tako iz stališč sodne prakse (odločbi VSL I Cpg 385/2001 z dne 28. 3. 2001 in VSK 124/2000 z dne 28. 9. 2000), kot tudi stališč pravnih teoretikov (B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 105). Niso pa družbeniki družbe P. d.o.o. v Družbeno pogodbo izrecno vnesli dolžnosti obvestila o nameravani prodaji tudi za primer prodaje poslovnih deležev znotraj družbe.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe - izvršba na denarna sredstva na fiduciarnem računu stečajnega upravitelja - predmet izvršbe - postopek osebnega stečaja - vpliv stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka - poplačilo upnikov iz stečajne mase - stroški stečajnega postopka - poplačilo upnika v izvršbi - restriktivna razlaga izjem - dovolitev izvršbe po začetku insolventnega postopka - faza dovolitve izvršbe - faza oprave izvršbe - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
V določilu drugega odstavka 388. člena ZFPPIPP je urejena le prepoved posega na naveden račun z namenom poplačila upnikov stečajnega upravitelja, s čimer se pravzaprav utrjuje stališče, da je račun namenjen poplačilu upnikov stečajnega dolžnika in ne gre za sredstva stečajnega upravitelja, čeprav je imetnik računa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045523
KZ-1 člen 57, 58, 196, 196/1, 196/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 17, 17/1, 25, 25-7, 26, 26/1, 26/1-1, 42. ZKP člen 10, 344, 357, 357/1, 357/1-3, 371, 371/1, 371/1-11, 372 ,372-3. ZPIZ-2 člen 3, 6, 134. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4, 4/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - pogojna obsodba - pravna oseba kot obdolženec - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - blanketni predpis - pravice iz in do invalidskega in pokojninskega zavarovanja - neplačilo prispevka - obračun prispevkov - prepovedana posledica - socialna varnost - prikrajšanje delavca za pravico - objektivni pogoj kaznivosti - sprememba obtožnice - odločba o prekršku - prepoved odločanja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - slabo finančno stanje - likvidnostne težave
Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori.
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenje o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve neutemeljeno.
Čeprav gre v določenem delu za krajevno in časovno povezana ravnanja obtoženca s tem, ko mu je bilo za opisana ravnanja sojeno v prekrškovnem postopku, v izpodbijanem kazenskem postopku načelo prepovedi večkratnega sojenja ni bilo kršeno, saj postopka ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Iz procesnega vidika gre za dve različni dejanji, ki izhajata iz bistveno različnih dejstev.
Slabo finančno stanje družbe, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obtoženca ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje.
Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem, saj je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje družbe ne dosega za to potrebnih finančnih rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP. Dolžnost lastnika je torej postopati po določilih ZFPPIPP, ne more pa družbo reševati tako, da daje prednost poplačilu drugih terjatev pred poplačilom delavcev.
Za storitev kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev se ne zahteva poseben storilčev namen dolus coloratus, temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter se zaveda posledic te kršitve. Kar pomeni, da v kolikor se delodajalec zaveda, da je njegova dolžnost, da prispevke za socialno varnost plačuje, pa jih kljub temu ne (plačilo zavestno zanemari oziroma postavi na zadnje mesto), je naklep podan. Ko pa je naklep podan, je nepomembno, ali je takšen storilec s svojim ravnanjem nameraval povzročiti delavcu dejansko škodo.
Obtoženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti. Prispevki predstavljajo del bruto plače in zato neplačevanje le teh predstavlja kršitev temeljnih pravic delavcev in to ne glede na dejstvo, ali je delavcu nastala še kakšna nadaljnja škoda (na primer zaradi neizpolnjevanja pogojev za upokojitev ali nižje pokojnine) ali ne.
ZZK-1 člen 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 80, 80/4, 149, 149/4, 149/5, 243, 245.. SPZ člen 23.
vknjižba lastninske pravice na podlagi zasebne listine - zemljiškoknjižno dovolilo - presoja zemljiškoknjižnega sodišča - utemeljenost zahtevka za vpis - vsebina zemljiškoknjižnega dovolila - ničnost zemljiškoknjižnega dovolila - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - izbrisna tožba v zemljiškoknjižnem postopku - zaznamba izbrisne tožbe - zemljiškoknjižni postopek - predhodno vprašanje - overitev zemljiškoknjižnega dovolila
Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.