Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa.
Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.
ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
V zapuščinskem postopku se vrednost nepremičnin ugotavlja na podlagi uradnih podatkov množičnega vrednotenja nepremičnin po GURS, razen če stranke predložijo dokaze, ki izkazujejo drugačno vrednost.
Modifikacija obtožbe inočitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklanapodlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo.
Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.
Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema.
V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev.
Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
Evidentno je, da je bila ponujena sklenitev enotnega posla sale and lease back, v katerem sta prodajna in najemna pogodba v tolikšni meri povezani, da ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno, kot ju je zmotno presojalo sodišče prve stopnje. Posledica neveljavnosti ali prodaje ali najema pomeni neveljavnost celotnega posla, saj povzroči izgubo namena (kavze) celotnega posla, ki je v prodaji in v hkratnem povratnem najemu. Povedano drugače, čeprav so uporabljeni nekoliko nerodni izrazi (po prodaji, pod pogojem, pogoji najema, hkrati sklenil) sklenitev najemne pogodbe ne pomeni pogoja za učinkovanje prodajne pogodbe, ampak gre za bistveni sestavni del enotnega posla sale and lease back. Izrecno je namreč navedeno, da gre za takšen posel in da so pogoji najema fiksni in bistveni sestavni del prodajne transakcije.
Posel je bil lahko sklenjen le v primeru, če je šlo za popolno ponudbo. Ni dvoma, da je ponudba vsebovala bistvene sestavine prodajne pogodbe, vendar vseeno ni šlo za popolno ponudbo, ker niso bile vsebovane vse bistvene sestavine najemne pogodbe. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bistvena sestavina najemne pogodbe (poleg predmeta najema in najemnine) tudi določitev trajanja najema, in sicer gre lahko za najem ali za določen ali za nedoločen čas. Drži, da definicija zakupne (najemne) pogodbe (glej 587. člen OZ) izrecno ne omenja trajanja zakupa, vendar sta pravna teorija in sodna praksa3 enotni, da je čas trajanja najema bistvena sestavina najemne pogodbe. Pravna teorija tudi glede 616. člena OZ, ki sicer govori o odpovedi zakupne pogodbe, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, izrecno izpostavlja, da je trajanje bistvena sestavina zakupne pogodbe. Da, 616. člen OZ določa le za način prenehanja, če trajanje najema ni določeno, in torej velja za primere, ko je bila najemna pogodba ali sklenjena ali podaljšana za nedoločen čas. Navedeno še v večji meri velja za posel sale and lease back, glede katerega toženka utemeljeno, logično in življenjsko izpostavlja, da je trajanje povratnega najema bistveno za opravljanje njene dejavnosti.
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.
Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade v višini 500 odvetniških točk za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku. Kajti v obravnavani zadevi je predpravdni postopek potekal kot predhodni postopek pred Državnim odvetništvom RS. Glede stroškov predhodnega postopka po ZDOdv velja posebna ureditev iz 36. člena ZDOdv, skladno s katero vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka. Tožnik do nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v obravnavani zadevi torej ni upravičen.
Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa.
Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov.
Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo.
Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka CSD o stikih ne bo pisala poročil, ni odločilna.
Dejstvo, da oče ovira delo strokovnjakinje, katere naloga je povezana z ugotavljanjem koristi njegovega otroka, je lahko indic, da ima oče resne starševske pomanjkljivosti in da lahko ogroža otroka, saj takšna neiskrenost lahko implicitno kaže, da oče morda nekaj pomembnega (in zanj neugodnega) prikriva.
Sodišče za dovolitev poravnave ali odreditev drugih ukrepov ne potrebuje nikakršne "odobritve" CSD, temveč mora odločiti samo.
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).
Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.