V konkretnem primeru je bil pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v korist upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) za znesek 9.305,25 EUR dne 22. 4. 2025 prisilno izvršen, nato pa je bil ta sklep o izvršbi s sklepom o ugovoru pravnomočno razveljavljen (po tem, ko je sodišče prve stopnje pravnomočno razveljavilo njegovo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti).
Materialnopravno zmotno je stališče upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), da pravna podlaga za prejeto poplačilo ni odpadla, dokler ni pravnomočno odločeno o obstoju njegove terjatve v pravdnem postopku. Za odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo namreč ni odločilno, da pravdni postopek, v katerem se na podlagi pravnomočnega sklepa o ugovoru odloča o upnikovi terjatvi, še ni pravnomočno zaključen, saj to v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je podlaga za prisilno poplačilo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), ki jo je le-ta sprva imel v pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru odpadla. Zaenkrat torej upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršilnim naslovom in posledično tudi ne s sklepom o izvršbi za zatrjevano terjatev do dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) še ne razpolaga (več). Brez obojega pa prisilna izvršba ni mogoča, oziroma ni več pravnega temelja, da bi upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršbo prejeti znesek obdržal, čeprav pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za prisilno poplačilo, ni več.
Povsem nepomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do razveljavitve sklepa o izvršbi. Ni torej bistveno, ali je razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine botroval procesnopravni ali materialnopravni razlog, oziroma kaj je tisto, zaradi česar se je dolžnikov ugovor štel kot obrazložen v smislu 61. člena ZIZ (kar je tudi edino, kar izvršilno sodišče lahko presoja). Odločilno je, da je dolžnik z vložitvijo pravočasno vloženega obrazloženega ugovora uspel doseči sprejem odločitve po drugem odstavku 62. člena ZIZ, to je odločitve, da se sklep o izvršbi razveljavi, ter da bo o utemeljenosti upnikovega zahtevka odločalo (šele) sodišče v pravdnem postopku.
Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.
Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.
Odgovor na vprašanje, kdo ima pravico do pripadajočega zemljišča, je treba iskati v določilih o vzpostavitvi etažne lastnine in v predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine.
Če je na stavbi nastala etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe, ki je bil izvzet iz pravnega prometa kot samostojna stvar.
Vsak, v času družbene lastnine dejanski etažni lastnik in sedaj etažni lastnik te stanovanjske stavbe, ima pravico uporabljati pripadajoče zemljišče v celoti kot splošni skupni del stavbe.
Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Ker je bil prvi nasprotni udeleženec kot tretji solastnik tisti, ki je v upravnem postopku uveljavljal odstop od katastrske meje (in iz tega razloga tudi začel sodni postopek), je predlagatelj tudi v razmerju do njiju upravičeno uveljavljal svoj interes za sodno ureditev meje.
V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od splošnega pravila o razporeditvi stroškovnega bremena, določenega v 173. členu ZNP-1.
Tudi v primeru, ko se priči postavijo kapciozna ali sugestivna vprašanja, odgovor nanje ne predstavlja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot zmotno meni pritožnik, temveč (le) relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (v zvezi s 241. členom ZKP), pri kateri mora pritožnik izkazati tudi njen vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve. Na podlagi kapcioznega ali sugestivnega vprašanja pridobljen del izpovedbe namreč ne predstavlja nedovoljenega dokaza.
Svojo odločitev, da mu glede odločilnih dejstev verjame, je pri tem prvostopenjsko sodišče jasno in prepričljivo ter notranje skladno, predvsem pa argumentirano obrazložilo (predvsem točka 43 in 44 razlogov sodbe). Pojasnilo je, da je omenjeni oškodovanec v teh delih svoje izpovedbe konfabuliral in tudi da v delu, ko mu je verjelo, ni in kako je to ugotovilo.
Prvostopenjsko sodišče je v točki 71 in 74 razlogov sodbe pravilno povzelo izpovedbo mld. oškodovanke B. B. v Hiši za otroke, nato pa predvsem v točkah 73 ter 85-88 notranje skladno in življenjsko sprejemljivo obrazložilo, zakaj njeni verbalni izpovedbi ni verjelo. Pojasnilo je, da je bila le-ta v nasprotju z njenim neverbalnim odzivom in ostalimi dokazi.
Izvedenka je prepoznala implicitne spomine, ki so shranjeni kot telesni oziroma neverbalni spomini, kot motorični vzorci ali občutki. Ti so se sprožili oziroma prebudili iz preteklosti, četudi vsega oškodovanka ni ob tem ubesedila in torej podkrepijo, da je bila žrtev spolne zlorabe.
Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da je na zaslišanju izvedenec izpovedal, da je plastenjak, ki ga je dolžnik postavil marca 2025, izpolnjeval strukturne pogoje, ki jih zahteva plastenjak, da je rastlinjak izpolnjeval minimalne zahteve za vzgojo in rast rastlin, da je rastlinjak zaradi pritrditve na prvem in zadnjem loku ravno tako funkcionalen ("tista solata lahko raste notri"), da so bile cevi predhodno ustrezno vkopane, da to, da niso bile zvarjene, ni vplivalo na funkcionalnost ter da je tiste pogoje, ki jih zahteva rastlinjak, ta izpolnjeval, že v osnovni prvotni konstrukciji pa je bil rastlinjak nepopolno zgrajen. Ob tem višje sodišče poudarja, da se od dolžnika po izvršilnem naslovu ni zahtevala popolna zgraditev rastlinjaka.
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da se pri izračunu osebne pokojnine upošteva že odmerjena pokojnina in vse okoliščine, ki so bile podlaga za njen izračun. Tretji odstavek 7. člena ZPFOPIZ‑1 določa, da se osebna pokojnina, ki bi upravičencu pripadala po veljavnih predpisih Republike Slovenije ob upoštevanju dobe, dopolnjene pri organu SFRJ, odmeri po predpisu, po katerem je uveljavljena pokojnina v Republiki Sloveniji. Pri tem se plače iz tega obdobja ne upoštevajo. Iz zakonske dikcije izhaja, da gre pri osebni pokojnini za pokojnino, ki bi upravičencu pripadala, če bi bila odmerjena po veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji. Predstavlja torej pokojnino, ki bi tožniku pripadala in ne pokojnine, ki je bila že pravnomočno odmerjena.
V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.
Vsaka kršitev moralnih ali etičnih načel še ne pomeni zlorabe procesne pravice, ki bi jo bilo utemeljeno denarno sankcionirati. Uveljavljanje pravic postane nedopustno le, ko je storjeno z očitnim namenom škodovati drugemu - podan mora biti naklep škodovanja drugi stranki. Namen škodovati drugemu se ne sme razlagati preširoko, saj so interesi strank v civilnih sodnih postopkih različni in ima vsaka stranka pravico na vse dopustne načine uveljavljati svoje pravice. Le v primeru najhujših oblik nevestnega uveljavljanja procesnih pravic gre za njihovo zlorabo.
Sodna praksa pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP razlaga široko. Zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka, zadostuje že malomarnost (medtem ko mora biti za zlorabo procesnih pravic izkazano dolozno ravnanje).
Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.
Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.
Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja.
Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitvenega namena, saj je iz ugotovljenih okoliščin razvidno, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
V zvezi s toženkinim "ugovorom zastaranja" sodišče druge stopnje primarno pojasnjuje, da gre pri rokih za izpodbijanje pogodb po 99. členu OZ za materialne prekluzivne in ne zastaralne roke, saj zakon govori o prenehanju pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, kar pa na sprejeto odločitev o zavrnitvi zahtevka nima nobenega vpliva. Glede na ugotovljena in pritožbeno neprerekana dejstva, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 23. 1. 2002, da je A. A. umrla dne 5. 5. 2006 in da je tožnik za pogodbo izvedel na zapuščinski obravnavi po pokojni mami v letu 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sprememba tožbe z dne 30. 3. 2022, s postavljenim zahtevkom na razveljavitev sporne pogodbe, ob upoštevanju rokov iz 99. člena OZ, vložena prepozno. V tej zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pomemben trenutek seznanitve z razlogi za razveljavitev (in ne seznanitev s samo pogodbo), saj pravica zahtevati razveljavitev v vsakem primeru preneha po preteku 3 let od sklenitve pogodbe (objektivni rok).
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.
Stečajni dolžnik z začetkom stečajnega postopka pridobi pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (prvi odstavek 267. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP kot relevantnega naslovnika odstopne izjave predvideva nasprotno pogodbeno stranko, torej subjekt, ki je na drugi strani vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in je nosilec nasprotne izpolnitve.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja in (rubljivih) prihodkov, da bi se lahko oblikovala stečajna masa. Ker je hkrati tudi ugotovilo, da dolžnik odpusta obveznosti ne more doseči, je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Na ugotovitev o višini dolžnikovih preživninskih obveznosti je oprlo sklep, da dolžnikovi prihodki ne zadoščajo za oblikovanje stečajne mase.