Sodišče prve stopnje je za prekinitev postopka imelo pravno podlago v že omenjeni določbi ZPP. Ali so izpolnjeni pogoji za izdajo svetovalnega mnenja je predmet presoje Vrhovnega sodišča RS, ne pa pritožbenega sodišča. V vsakem primeru bo moralo sodišče prve stopnje postopek nadaljevati potem, ko bo sprejelo odločitev Vrhovnega sodišča RS o predlogu za izdajo svetovalnega mnenja.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Sodišče se s pravnim naziranjem tožnikov glede solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika ni le seznanilo, temveč ga je tudi obravnavalo, in pojasnilo zakaj ga je v obravnavanem primeru zavrnilo. Ni treba, da sodišče v sodbi izrecno povzame (prepiše) vso (večkrat ponovljeno) trditveno podlago tožeče stranke, vključno z vsemi stališči teorije in sodne prakse, na katero se je opirala in jo večkrat citirala v svojih vlogah (in kar ponavlja tudi v pritožbi). Zadošča, da se do njih vsebinsko opredeli, kar je v obravnavanem primeru storilo.
Določilo drugega odstavka 15. člena ZZVZZ za samozaposlene zavarovance, ki so ob pravnomočnosti odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti v pravnomočno ugotovljenem bolniškem staležu, je poterbno razlagati ustavnoskladno in ne zgolj jezikovno. Zaradi pravnomočne odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, ne more obvezno zdravstveno zavarovanje ex lege prenehati z dnem pravnomočnosti te odločbe, če je bila samostojnemu podjetniku posamezniku še pred njeno pravnomočnostjo s pravnomočno odločbo ugotovljena začasna nezmožnost za delo za določeno obdobje zaradi bolezni. Na temelju opravljanja samostojne dejavnosti lahko obvezno zdravstveno zavarovanje po zakonu preneha šele s prenehanjem bolniškega staleža, če zavarovanec s pravnomočno ugotovljeno I. kategorijo invalidnosti niti po prenehanju bolniškega staleža dejavnosti ne izbriše iz poslovnega registra.
Ker je poskusno delo namenjeno ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo ustrezno pričakovanjem delodajalca, je glede na vse pojasnjeno zaključiti, da teh pričakovanj tožnica kljub nespornemu strokovnemu znanju in izkušnjam ni izpolnila. Posledično sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopenjski zaključek, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga (neuspešno opravljeno poskusno delo), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Za odločitev v tej zadevi je odločilno že dejstvo, da je bila pri tožnici invalidnost ugotovljena že v času vodenja postopka, ki se je končal z odločbo z dne 19. 3. 2024, s katero so bile tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je bilo sodišče dolžno upoštevati. V primeru že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja se v novem postopku ugotavlja, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost. Za ta spor je ključno zgolj vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki vpliva na samo invalidnost. Zaenkrat poslabšanje zdravstvenega stanja ni ugotovljeno, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila zadeva presojana glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb toženca. V primeru, da se je tožnici zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja.
Neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
Razlog pritožničine odsotnosti z naroka je bil sicer zdravstvene narave, vendar ji (po njenem zatrjevanju) udeležbe ni preprečevala bolezen (ki je bila prej kronična kot akutna, torej ne nepredvidljiva in nenadna) ali poškodba, temveč nujno zdravljenje. Po oceni pritožbenega sodišča se to prilega upravičenemu razlogu za preložitev v smislu prvega (in ne drugega) odstavka 115. člena ZPP.
Strogo zahtevo iz drugega odstavka 115. člena ZPP v postopkih zaradi insolventnosti je treba razlagati tako, da v vseh primerih ni nujno predložiti ravno opravičila na predpisanem obrazcu, ampak je izjemoma mogoče dopustiti tudi druga primerljiva dokazila, zlasti kadar je bolezen ali poškodba nenadna.
Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP), tožnik pa je bil na obvezne sestavine pritožbe in možnost takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe vnaprej opozorjen, je pravilna odločitev sodišča, da zakonski dejanski stan prvega odstavka 335. člena ZPP ni bil podan, saj tožnik pritožbe z 28. 4. 2026 ni podpisal.
Ker je bila v tem primeru pritožba vložena po izteku zakonskega roka, je sodišče prve stopnje tožnikovo pritožbo, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, utemeljeno kot prepozno zavrglo.
Toženka je dokazala, da je zaradi pospešitve in poenostavitve delovnih procesov ukinila tožnikovo delovno mesto, torej je potreba po njegovem delu postala nepotrebna, čeprav je bil v času reorganizacije še upravičeno odsoten z dela.
Zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb, namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.
Pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik je treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.
Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Bistveno je torej, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.
Iz zakona ne izhaja, da je odpovedni razlog podan samo takrat, kadar odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije vpliva na potek zdravljenja. Podan je že, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na potek zdravljenja.
Pritožniku gre pritrditi, da sodna praksa pri odločanju o stroških postopka v primerih delnega uspeha pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP) včasih dopušča ločeno vrednotenje po temelju in višini zahtevka, rezultat česar je aritmetična sredina obojega (pri čemer gre zlasti za pravde, v katerih se odloča o odškodninskih zahtevkih). Vendar je novejša sodna praksa takšnemu drobljenju pravdnega uspeha vse manj naklonjena, v konkretnem primeru pa se izkaže celo, da bi bila takšna metoda ugotavljanja pravdnega uspeha (četudi bi glede na okoliščine konkretnega primera bila primerna) v pritožnikovo škodo, zaradi česar je ni mogoče uporabiti že iz tega razloga (upoštevati je treba prepoved reformatio in peius v 359. členu ZPP).
Toženka je s sklicevanjem na Pogodbo svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ima pravni naslov za dostop do svoje nepremičnine preko spornih nepremičnin, zadostila. S tem pa se je trditveno in dokazno breme o tem, da je pravica do dostopa prenehala, ker je bila bodisi podeljena le začasno, ali pa da se je ločila od v tem postopku spornih nepremičnin, prevalilo na tožnico.
Z začasno odredbo za zavarovanje terjatve na vrnitev poslovnega deleža ni dopustno posegati v premoženje in poslovanje gospodarske družbe, ki je samostojna pravna oseba, ločena od svojih družbenikov. Prepoved razpolaganja s sredstvi družbe ter preusmerjanja njenega poslovanja in finančnih tokov bi pomenila nedopusten poseg v pravice tretje osebe in bi lahko ogrozila njeno poslovanje.
Odločilno je, da dolžnica v izpodbojnem obdobju upnikov ni prenehala plačevati in je obveznosti odplačevala, kolikor je zmogla glede na razpoložljiva sredstva, zlasti v obdobju, ko se je po smrti moža znašla v težki življenjski situaciji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da načela vestnosti in poštenja ni kršila v razmerju do drugih upnikov, saj je do njih poravnala obveznosti in je v postopku osebnega stečaja terjatev prijavila le upnica (vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti). Zgolj okoliščine, da je pred njo poplačala druge upnike, dolžnici ni mogoče šteti v škodo. Nesporno je, da so njeni prihodki prenizki, da bi poravnala vse zapadle obveznosti. Vendar je ugotovitev, da je insolventna, predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja, ne zadošča pa za odvzem odpusta.
Ker standardu vestnega in poštenega dolžnika ustreza aktiven dolžnik, pri presoji ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je dolžnica v postopku odpusta obveznosti sodelovala z upraviteljico in si prizadevala za poplačilo upnice. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev, ki bi vplivale na odpust obveznosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila dolžnica v času trajanja preizkusne dobe zaposlena in prejemala redne prihodke, od katerih so se v stečajno maso v tem obdobju stekali prilivi iz naslova vračila dohodnine ter zasega in izterjave prejemkov.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Predlog za predložitev informativnega seznama dolžnikovega premoženja je pravočasen, če je vložen pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino sredstvo izvršbe.
Pritožba obstoju pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr konkretizirano niti ne ugovarja. Poudarja le, da odklanja vsiljeno zdravljenje, ne želi jemati zdravil in je v bolnišnici proti svoji volji. To pa niso razlogi, ki bi vzbujali dvom v pravilnost odločitve sodišča o zadržanju v oddelku pod posebnim nadzorom.