Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
Zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom ohrani, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, „da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval“ (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Nepopolna pojasnila tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), saj so s tem zanemarjeni interesi nasprotne stranke. Kršitev teh alinej ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja. Razlaga, ki nezadostnih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila namreč v nasprotju s cilji Direktive 93/13.
V obravnavani zadevi je pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodiščih sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena ZZK-1. S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnega sodnika so praviloma namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve.
Glede odgovora na prvo vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, je zato v obravnavani zadevi pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodišč sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.
Glede ugovora toženke, da so bile mesečne anuitete tožnice v povprečju celo nižje in da tožnica v resnici ni utrpela škode, se v resnici zastavlja vprašanje pravnega interesa tožnice za ugotovitev ničnosti. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (274. člen ZPP). Ugotovitev ničnosti namreč ne more biti sama sebi namen, marveč mora biti skladna s samim razlogom ničnosti - to pa je v konkretnem primeru načelo varstva potrošnika. Absurdno bi bilo, če bi bila nazadnje ugotovitev ničnosti celo v opreki z razlogom, ki ničnost utemeljuje. Če procesna korist ni razvidna že sama po sebi, potem je naloga sodišča, da tožečo stranko pozove, naj pravni interes za ugotovitveno tožbo konkretizira oziroma, da z obema strankama v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) o tem odprto razpravlja. Očitno namreč je, da se v tem vprašanju prepletajo prvine obligacijskega prava (teorija afirmacije pogodb), potrošniškega prava (alternativne predpostavke iz 24. člena ZVPot) in civilnega procesnega prava (pravni interes za sodno ugotovitev ničnosti).
Stališče nižjih sodišč glede intenzitete pojasnilne dolžnosti ni skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča. Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke ter, posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese.
Takšen položaj zaradi neizčrpanega procesnega gradiva ter upoštevaje spremenjen sodniškopravni kontekst nalaga razveljavitev sodb nižjih sodišč.
Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Takšna ugovorna teza bi morala biti predmet kontradiktorne obravnave. To velja tem bolj, ker je v času med sojenjem pred nižjimi sodišči v tej zadevi in sojenjem pred Vrhovnim sodiščem, prišlo do postroženja stališč o tem, kakšna naj bi bila ustrezna pojasnilna dolžnost. To postroženje, ki je na prvi pogled le kvantitativno, saj zadeva intenzivnost pojasnilne dolžnosti, je v resnici takšne narave, da je sodna praksa pomembno spremenjena.
Napačna je bila ocena sodišča druge stopnje, da so bile tožničine pritožbene navedbe glede znatnega neravnotežja zlasti glede tega, kako konkretno so valutne spremembe vplivale na njen položaj, pomanjkljive, in da že zato s pritožbo ne more uspeti. Ker je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistvena ocena informacijskega neravnotežja v času sklepanja pogodbe, zadoščajo pritožbene navedbe tožnice, da toženka ni zadostila profesionalnim standardom glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v luči predstavljenih materialnopravnih izhodišč iz novejše sodne prakse preizkusiti presojo sodišča prve stopnje, ali so bila pojasnila toženke tako dobra, da se je toženka mogla zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. členaZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
Obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni torej le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).
SEU je sicer štelo, da je zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, če:
- ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in
- je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.
Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK; nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti.