materialno procesno vodstvo – pravno naziranje sodišča – seznanitev stranke – sodba presenečenja
Kot je razvidno iz spisa, ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje omogočilo tožeči stranki, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo. Tako je ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Sodba prve stopnje zato v izpodbijanem delu za tožečo stranko ne more pomeniti presenečenja. Ker je sodišče prve stopnje omogočilo tožeči stranki, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, pa tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS. Sodba ne more biti presenečenje za pravdno stranko, če sodišče prve stopnje v drugem postopku sprejme na podlagi istih izvedenih dokazov kot v prvem postopku drugačno odločitev kot v prvem postopku, še zlasti, če je ravnalo po prvem odstavku 362. člena ZPP in upoštevalo napotke pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v njegovem sklepu, oziroma obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo njegovo sodbo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – kaznivo dejanje – identično dejansko stanje – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – zvižanje tožbenega zahtevka – izvedensko mnenje – sprememba tožbe – prilagoditev zahtevka
Nedvomno je tožnica ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenila tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Tožnica je lahko šele na podlagi izvedenskega mnenja postavila realen tožbeni zahtevek. Sprememba tožbe je bila torej smotrna tudi zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).
Tožnik ima poleg zahtevkov iz sklenitvene faze pogodbe tudi tiste iz izpolnitvene faze, ker gre v primerih, ko sodba nadomešča izjavo volje, ne le za vknjižbo na podlagi odločbe v smislu 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ampak tudi za vknjižbo, ki temelji na pravnem poslu.
Toženec vztraja pri pravici do posesti in vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, čeprav v odnosu do drugega tožnika nima niti izvršilnega naslova iz posestne pravde niti nobenega drugega pravnega naslova. Ker si lasti pravico, ki je nima, oz. pretendira nanjo, pomeni njegovo vztrajanje pri vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja protipravno vznemirjanje druge tožeče stranke.
vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pričakovana lastninska pravica - terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - jamčevanje za pravne napake
V tem postopku sta odločilni dve dejanski ugotovitvi: (1) tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost po pogodbi (plačilo kupnine), in (2) tožena stranka je tožeči sicer izročila zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa pred začetkom stečaja nad toženo stranko ni bilo overjeno. Prva ugotovitev pomeni, da ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, druga pa, da tožeča stranka v trenutku začetka stečaja ni razpolagala z veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom. Vpis v zemljiško knjigo med strankama pogodbe nima več absolutnega učinka, vendar to velja le v primeru, da je prodajalec kupcu že izstavil veljavno zemljiškoknjižno dovoljenje. V takem primeru je kupec s prevzemom dovolila pridobil tako imenovano pričakovano lastninsko pravico in je njegov položaj v razmerju do prodajalca in njegovih upnikov varovan.
Posledica dejstva, da ne gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo, pa je naslednja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka v trenutku začetka stečaja do tožene stranke le nedenarno terjatev na izstavitev dovolila in na izročitev bremen proste nepremičnine. Po določbi 253. člena ZFPPIPP se taka terjatev pretvori v denarno in je bil zato zahtevek na izstavitev dovolila in izbris hipotek pravilno zavrnjen.
ZZasV-1 člen 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53. OZ člen 179.
poseg v varovano premoženje - odškodnina za prestane duševne bolečine
Kot pravilno zaključuje sodišče, je glede na določbe 45. do 53. člena ZZasV-1, ukrep zadržanja možno izvesti le, če je to v danem trenutku potrebno zaradi povzročitve protipravnega posega v varovano premoženje, za kar v obravnavanem primeru ni šlo.
Toženčev vstop v stanovanje 4. 5. 2015, menjava ključavnice na vhodnih vratih, odstranitev oblačil, obutve, računalnika, televizije in osebnih stvari drugega tožnika in njegove partnerke, so tipična motilna ravnanja, pred katerimi ščitijo določila SPZ o posestnem varstvu. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika bila posestnika spornega stanovanja v času motilnega dogodka, da je posest motil toženec, tožba pa je bila vložena pravočasno, je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Temeljni smoter postopka za delitev solastnih stvari je v prenehanju solastnine. Sodna praksa sicer dopušča tudi drugačne rešitve, tako da na delu nepremičnin še vedno ostane ali se na novo oblikuje solastnina, vendar le, kadar je podano soglasje solastnikov, ki ostanejo v takšni skupnosti. V obravnavanem primeru soglasja očitno ni, pritožnika pa tudi nista pojasnila, kateri naj bi bili tisti "drugi opravičeni razlogi", ki bi takšno soglasje solastnikov morebiti lahko nadomestili.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023460
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 169, 169/1,148, 148/2.
spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let - zahteva za preiskavo - obstoj utemeljenega suma - mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja
Za pravilno oceno možnosti obstoja spolne zlorabe je potrebno upoštevati celotno oškodovankino funkcioniranje, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča objektivni pokazatelj morebitne spolne zlorabe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0086066
OZ člen 198. ZPP člen 214, 286, 311, 337. SPZ člen 66.
uporabnina - skupno premoženje - delež na skupnem premoženju - prikrajšanje - onemogočanje souporabe - nedovoljene pritožbene novote - prekluzija - zapadlost
Toženčevo izpostavljanje, da sam živi v vikendu šele od avgusta leta 2013 dalje, za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Ker slednji trditev tožnice, da ji je kot solastnici v celotnem (s tožbo zajetem) obdobju souporabo (soposest) vikenda onemogočil, v postopku na prvi stopnji nikoli ni ustrezno prerekal, okoliščina, za kakšen namen točno je tega v relevantnem obdobju uporabljal, ni odločilna.
Tožnici je moč uporabnino za vikend in leseno lopo (v mesečni višini, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje) prisoditi le glede zneskov, ki so zapadli do konca glavne obravnave. Kar je iz naslova uporabnine za omenjeni bivalni vikend in leseno lopo tožnica zahtevala po tem datumu, pa je treba kot neutemeljeno zavrniti.
solastna stvar – neupravičena uporaba – dejansko stanje – dokazovanje – uporabnina
Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča, ampak mora oškodovanec izkazati, da je želel uporabljati solastno stvar in da mu je kršitelj to uporabo preprečeval, česar tožnica ni uspela izkazati. Izpovedala je, da ji uporaba stanovanja ni bila onemogočena in da ji vstop ni bil prepovedan, poleg tega je imela ključe in s tem možnost dostopa do stanovanja.
Iz sodbe mogoče je razbrati, da je toženec sporne premičnine tožniku prepustil neodplačno (podaril) s konkludentnimi dejanji, zato je odveč pritožbeni dvom o tem, kaj naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje pravni naslov za pridobitev tožnikove lastninske pravice.
OZ člen 349, 349/1, 356, 365, 369, 369/5, 395, 407, 1034, 1034/3.
plačilo iste obveznosti iz naslova solidarnega poroštva - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - judikatna terjatev - solidarna obveznost
V tem postopku tožnica terja plačilo iste obveznosti iz naslova njegovega solidarnega poroštva.
Z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika 25. 2. 2011 je bilo zastaranje terjatve pretrgano tudi nasproti poroku - tožencu. Sodišče je dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen 23. 3. 2011. Z dne 23. 10. 2012 pravnomočnim sklepom pa je bil izvršilni postopek ustavljen. To pomeni, da je zastaranje začelo znova teči 24. 10. 2012. Do vložitve predloga za izvršbo zoper toženca 27. 2. 2015 torej ni potekel ne 10 letni zastaralni rok, ki velja za judikatno terjatev, niti splošni 3 letni zastaralni rok.
V zvezi z odsotnostjo pooblastila za sklenitev sodne poravnave je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz procesnega dokaznega bremena. Ob trditvah tožnikov, da prva tožnica pooblastila odvetniku za sklenitev poravnave ni podala, in predložitvijo pooblastila, ki je bilo dano kasneje in za drug postopek, je bilo na tožencih dokazno breme o obstoju pooblastila.
Podlaga priposestvovanja je dobroverna lastniška posest. Lastniška posest pa se lahko izvaja kot soposest na celotni nepremičnini (25. člen SPZ). V takem primeru priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine in ni videti razloga, da zahtevek za pridobitev lastninske pravice na idealnem delu nepremičnine ne bi bil možen.
Predlogu za izdajo začasne odredbe, kot ga je podala tožeča stranka, ko so bila odločilna dejstva (o nastajanju težko nadomestljive škode) navedena pomanjkljivo, za tehtanje možne škode tožeče in tožene stranke pa presplošna oziroma jih sploh ni bilo, ni bilo mogoče ugoditi.
SZ-1 člen 10, 103, 103/1, 103/1-4, 103/3, 104, 104/1.
pogoji za odpoved najemne pogodbe - krivdni odpovedni razlog - odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - neplačilo najemnine in stroškov - izjemne okoliščine, ki preprečujejo odpoved najemne pogodbe - odpust obveznosti v osebnem stečaju
Da v obravnavanem primeru ne gre za izjemne okoliščine v smislu 10. člena SZ-1 potrjuje tudi dejstvo, da ni zatrjevan in ugotovljen noben dogodek oz. okoliščina od katere bi lahko tekel 30 dnevni rok, potreben za ugotavljanje ali so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 104. člena SZ-1.
Za presojo utemeljenosti zahtevka je treba presojati, ali so bili pogoji za odpoved najemne pogodbe in izselitev izpolnjeni na dan vložitve tožbe. Zato je napačen zaključek sodišča, da ni več pogojev za krivdni odpovedni razlog neplačila najemnin po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1, ker iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru St z dne 11.11.2016 izhaja, da so bile toženki odpuščene obveznosti za vse terjatve upnikov.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086943
URS člen 20, 26, 30. ZKP člen 542, 542/1, 542/1-1, 542/1-2, 542/1-3.
neutemeljen pripor – odvzem prostosti – odškodninska odgovornost države – pravica do odškodnine – pravica do osebne svobode – odškodnina zaradi neutemeljenega pripora – ekstradicijski pripor – postopek za izročitev obdolženca tuji državi – nedovoljeno ravnanje oškodovanca
Drži, da pripor v ekstradicijskem postopku predstavlja neke vrste ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženca, da bi se lahko izvedel kazenski postopek v državi prosilki, a tega pripora ni mogoče ločevati od klasičnega pripora v (pred)kazenskem postopku. Res je sicer, da bi lahko jezikovna razlaga dopuščala tudi takšno razlago, da zakonodajalec za tovrstni odvzem prostosti ni predvidel odškodninske odgovornosti države v odvisnosti od izida kazenskega postopka. A vendar je treba pri tem upoštevati teološko razlago, ki ima oporo v 30. členu Ustave RS, s katero je priznana pravica do odškodnine vsakomur, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Pripor v ekstradicijskem postopku je takorekoč izenačen s priporom v (pred)kazenskem postopku.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - dobrovernost priposestvovalca - opravičljiva zmota glede lastninske pravice
Pogodbi nista veljaven pravni naslov na podlagi katerega bi tožnikov pravni prednik lahko pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini.
Toženki je uspelo izpodbiti dobro vero tožnikovega pravnega prednika. Za presojo dobrovernosti mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, utemeljeno mora misliti, da je postal lastnik stvari. Dobrovernosti ni, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu. Dobra vera je odvisna tudi od njegovega subjektivnega ravnanja oziroma neskrbnosti.
odmera in plačilo sodne takse – sodna taksa za odgovor na pritožbo – združitev pravd
Tožba je bila vložena v času veljavnosti ZST, nasprotna tožba pa v času, ko je že veljal ZST-1. Ker z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita (vsaka svojo) samostojnost, je treba za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo uporabiti ZST v delu, ki se nanaša na zahtevek po tožbi, v preostalem pa sodne takse za odgovor na pritožbo (tj. glede zahtevka po nasprotni tožbi) ni, ker te sodne takse ZST-1 ne predvideva več.