zavarovalna pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve
Z zavarovalno pogodbo se je tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Pravila o sočasni izpolnitvi zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.
ZDR-1 člen 54, 56, 142.. ZEPDSV člen 19, 19/1.. - člen 61.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadurno delo - efektivni delovni čas - delovni čas
Zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) ni bil podan, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposltivi.
V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZEPDSV mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala šest dni zapored, zato delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo.
ukinitev stikov – pravica do stikov – otrokova korist – otrokova dolgoročna korist – izvedenec
Sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Pri odmeri odškodnine je potrebno ustrezno upoštevati tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.
pogoji za izdajo začasne odredbe – začasna odredba kot izjemno sredstvo
Toženec s sklicevanjem na nepoznavanje dodatnega CSD poročila, ki naj bi bilo zanj „ugodnejše“ od dogovora, ki ga je začasno sklenil, ne more uspeti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.
trditveno in dokazno breme - pravila o dokaznem bremenu - prosta dokazna ocena - obrazloženost dokazne ocene - prodajna pogodba
Trditveno breme v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je na tožniku. Glede na to, da kot temelj zahtevka tožnik navaja pogodbeni odnos, ki ima (očitno) naravo prodajne pogodbe, je v osnovi dolžan zatrjevati (in dokazati) tako sklenitev pogodbe (ponudbo in sprejem ponudbe oz. naročilo blaga) kot tudi dejstvo, da je sam svojo (prodajalčevo) obveznost izpolnil kot dogovorjeno. Še zlasti je to dolžan storiti, če nasprotna stranka zanika obstoj obligacijskega razmerja. V primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov kakšnega od zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V takem primeru gre t.i. spoznavna kriza sodišča v škodo stranke, ki nosi trditveno in dokazno breme glede določenega dejstva.
O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti taka, da izčrpno in poglobljeno, z umno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Predvsem pa se je potrebno opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, v katerem delu so si nasprotujoči in pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter zakaj.
Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene invalidske pokojnine že od 11. 11. 1996 oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena invalidska pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do invalidske pokojnine.
ZVis člen 10, 10/4, 20, 24.. ZDR-1 člen 9, 9/2, 73, 73/1, 73/1-6, 118, 118/1.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poslovodna funkcija - sodna razveza - denarno povračilo
Obseg poslovodenja ni razlog za neuporabo določbe 73. člena ZDR-1, zato sta stranki zakonito določili, ne glede na ožji obseg poslovodenja, drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih določa ZDR-1. Zato je nepravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 1. alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnici preneha delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi z imenovanjem novega direktorja, nično.
Za presojo zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici je odločilno, da je bilo v prvem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da, po imenovanju novega direktorja, tožena stranka tožnici ponudi ustrezno delovno mesto, glede na stopnjo izobrazbe. Tožnici bi zato lahko delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo le, če bi ji tožena stranka ponudila ustrezno zaposlitev, pa tožnica te zaposlitve ne bi sprejela.
odškodninska odgovornost delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.
Tožnikov zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro je utemeljeno zavrnjen, saj pri tožniku ne gre za telesno okvaro, kot jo določa veljavni Seznam telesnih okvar.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000592
ZPP člen 277, 318, 318/1.. ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 174.
zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Iz tožbenih navedb izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri odstranjevanju valovitk na strehi večstanovanjske stavbe zdrsnil in padel z višine več metrov na betonska tla. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 1. odstavka 184. člena takrat veljavnega ZDR, po kateri mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ob upoštevanju določbe 131. člena OZ je pravilno zaključilo, da je tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu krivdno odgovorna in da tožnik k njenemu nastanku ni pripomogel.
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).
Poroštvo - dolžnost obvestitve poroka o dolžnikovi opustitvi
Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnavajo v pravdi, obstajati vsebinska zveza. Ugotovilo je, da gre pri odločanju o pravici do nadomestila za čas brezposelnosti za samostojno materialnopravno razmerje med tožnikom in tožencem in je ločeno od razmerja med tožnikom in njegovo bivšo delodajalko. Utemlejeno je zaključilo, da pravni interes odvetnice ni podan in praivlno na podalgi prvega odstavka 199. člena ZPP stransko intervencijo zavrnilo.
Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001548
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - izvedensko mnenje - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - nezgoda pri delu
V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem mora sodišče navesti vsebinske razloge za zavrnitev, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razlog za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije navedlo le pavšalno, je podana s pritožbo uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev odškodninske obveznosti za nepremoženjsko škodo, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja oškodovanca. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja, pri čemer se njegovo osebno stanje ne more šteti kot "prispevek" k nastali škodi.
Ugotovitev izvedenca pa pritožniki argumentirano tudi ne izpodbijajo, temveč zgolj posplošeno zatrjujejo, da mnenje izvedenca ni zanesljivo. Sicer drži, da je izvedenec svoje ugotovitve podal na nivoju verjetnosti, vendar je ob tem potrebno upoštevati njegovo pojasnilo na glavni obravnavi, da stopnja verjetnosti predstavlja približno 70% zanesljivosti. Upoštevajoč njegovo celotno mnenje in konkretna pojasnila pri analizi posameznega podpisa to seveda ne pomeni, da že izvedenec izraža dvom v vprašljivost svojih ugotovitev, pač pa le poudarja, da je stopnja zanesljivosti nižja zaradi slabšega gradiva. Gotovo je, da kolikor bi bilo gradivo tako pomanjkljivo ali slabo, da ne bi dopuščalo kakršnihkoli ugotovitev, bi izvedenec to že sam napisal in mnenja ne bi mogel podati.