pogodbena kazen - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Smisel pogodbene kazni je v povrnitvi pavšalne škode, ker je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.
Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. člena ZJU.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Kaj takega ni zatrjeval niti v pritožbi in tudi ne v njeni dopolnitvi. Zaradi tega skladno s 5. odst. 24. člena ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. člena ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.
premestitev - poslovni razlog - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev.
Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Če pa je predlagano zaslišanje strank ali prič, ki naj bi šele izpovedale o določenih pravno pomembnih dejstvih, pa je takšen dokaz nedovoljen. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov.
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 105b, 105b/1, 112, 112/1.
pritožba, poslana po faksu – pravočasnost pritožbe – sredstva telekomunikacijske tehnologije
Kot vlogo, ki je oddana neposredno pri sodišču, je treba šteti tudi vlogo, ki jo je stranka poslala sodišču z uporabo sredstev telekomunikacijske tehnologije (npr. po faksu).
Tožena stranka je dokazala, da dejansko ni bivala na naslovu, kamor ji je bilo sodno pisanje (tožba s pozivom na odgovor) vročeno s fikcijo. Zato vročitev ni bila pravilna.
Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.
Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Zato je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - nega in varstvo otroka - zapustitev trga dela
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega in da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona. Vprašanje, kdaj oseba zapusti trg dela, je ZSDP-1 razširil tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so določeni alternativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev, določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1, se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena ZSDP-1. Pri tožničini hčeri gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona, in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Napačno je stališče tožene strank, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji pripada fiksno plačilo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, in da mu ne pripada niti plačilo za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
Toženec je z odločbo z dne 7. 10. 2016 tožniku odmeril invalidsko pokojnino. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo z dne 5. 5. 2016. To pomeni, da začasna odločba o odmeri invalidske pokojnine ne obstaja več, zato za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 7. 10. 2016. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 7. 10. 2016. Kadar si tožnik s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, pravni interes ni podan.
- člen 6, 15, 16, 18, 19, 19/2, 31, 31/2.. ZSV-UPB2 člen 99, 100, 100/1.. ZUP-UPB2 člen 6, 6/2, 7. ZZZDR-UPB1 člen 124.
institucionalno varstvo
V obravnavanem predsodnem upravnem postopku so ostala pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je prišlo do zavezanosti občine h kritju razlike do polne vrednosti institucionalnega varstva, nerazčiščena. Plačilna sposobnost zavezanca ni bila ugotavljana, niti ni bilo postopano po 7. členu ZUP, v kolikor bi se izkazali razlogi za njegovo morebitno oprostitev plačila. V ponovljenem upravnem postopku bo zato potrebno postopati v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili pritožbenega sodišča.
uradni preizkus sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega zakona - zavrnitev dokaznih predlogov - sodba brez razlogov - nejasni razlogi
Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazne predloge tožilstva po zaslišanju prič M. K., A. B. in B. K., ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo. V razlogih napadene sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov pa je navedlo, da ni podana verjetnost, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi ugotoviti dejstva, pomembna za razsojo, in da bi izvedba predlaganih dokazov pomenila zgolj zavlačevanje postopka. Takšni razlogi pa nikakor ne zadoščajo standardu obrazložitve zavrnitve predlaganih dokazov, še posebej zato, ker so predlagane priče M. K., A. B. in B. K. bili s pravnomočno sodbo spoznani za krive za isto kaznivo dejanje, kot ga je obtožen obdolženi in kot to izhaja iz sodbe I K 54104/2013 z dne 8. 4. 2015.
KZ-1 člen 220, 220/3. ZKP člen 358, 358/1, 358/1-4, 371, 371/1, 371/1-5, 371/1-11, 372, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za pregon - upravičeni predlagatelj - nedvomno izražena volja oškodovanca za pregon - izrek sodbe v nasprotju s podatki spisa - zmota v okoliščini v izreku, ki ni zakonski znak kaznivega dejanja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi o odločilnih dejstvih - nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - višina škode pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca - pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji
Upravičeni predlagatelj.
- Čas storitve v opisu kaznivega dejanja.
- Višina škode pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
ZJU člen 156, 156/5.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - akt o notranji organizaciji in sistemizaciji
Tožnik v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati, da je akt o sistemizaciji, ki ga je sprejela tožena stranka in s katerim je ukinila njegovo delovno mesto, nezakonit. Za primere, ko se uveljavlja, da sistemizacija ni v skladu z zakonom oziroma kolektivnimi pogodbami, je predviden kolektivni delovni spor.
Odločitev o načinu reorganizacije je v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca, zato ima ta pravico, da delo organizira na način, ki je zanj ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
Protokol št. 7 k ESČP člen 4. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-7. ZKP člen 372, 372/3, 387.
kršitev temeljnih pravic delavcev - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - pravnomočni plačilni nalog prekrškovnega organa - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo privilegija pridruženja
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločbi v upravnem in kazenskem postopku razlikujeta glede opisa dejanj, pri čemer ni pomembno, da so v obtožnem predlogu navedeni posamezni delavci, saj je prepovedano ravnanje enako tako v opisu kaznivega dejanja kot v opisu prekrška, bistveno je namreč, da gre za isto ravnanje oziroma so dejstva v obeh postopkih ista. Zadostuje namreč, da je bila obdolžena obravnavana za prekršek in kaznivo dejanje, kljub temu, da ima prekršek le nekatere znake kaznivega dejanja, kot je to primer v zadevi F. F. proti Avstriji, na kar pravilno opozarja tudi zagovornik v pritožbi.