Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.
Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji.
Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med predmetnim postopkom in zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 398/2014 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 208/2016 z dne 6. 10. 2016, ni podane niti subjektivne niti objektivne identitete (319. člen ZPP). Sedanji predlagatelj namreč ni bil stranka gospodarskega spora, kot pravilno opozarja v pritožbi.
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.
Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.
Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.
Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.
Na podlagi obrazloženega je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot to zmotno navaja pritožba. Komisija je v tej smeri poudarila, da z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti ne bi bilo mogoče doseči zadostnega nadzora nad zdravstvenim stanjem in vedenjem storilca ter dovolj hitro ukrepati v primeru ojačanja psihoaktivne simptomatike ter ponavljanja heteroagresivnega vedenja. Vse navedeno pa je tudi razlog, da pritožbi v tej smeri ni mogoče ugoditi.
Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1.
Kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.
Posplošeno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zadošča za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv, bi morala tožnica neobstoj hujših neugodnih posledic za toženca konkretno zatrjevati in dokazati. Ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.
Sledeč določbi drugega odstavka 313. člena ZPP znaša paricijski rok za izpolnitev dajatvenega zahtevka 15 dni. Enako velja za obdoležnečvo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku v kazenski zadevi.
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev.
Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel.
Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ-1) in ne more nastati s potekom določenega časa po storitvi kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se posamezno kaznivo dejanje zgolj zaradi poteka časa lahko prekvalificiralo v drugo obliko kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ni pa ovire, da oškodovanec protipravno pridobljeno premoženjsko korist od obdolženca zahteva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.