ZSVarPre člen 8, 33. ZUP člen 6. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje - minimalni dohodek prosilca - materialna ogroženost
ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantnem obdobju znašal 465,34 EUR. Tožnik je v relevantnem obdobju razpolagal tudi z nepremičnim premoženjem. V tem primeru nikakor ni mogoče šteti, da je tožnik materialno ogrožen in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - solastnika - stanovanjska hiša - izpraznitev stanovanjske hiše - solastniški delež - rok za izpraznitev - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - načini prodaje
Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih.
Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je upraviteljeva, in le on je pristojen za podajo predloga za soglasje k sklenitvi najemne pogodbe (322. člen ZFPPIPP).
Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prijava izločitvene pravice - začetek prodaje - postopek prodaje
Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora stečajni upravitelj preizkusiti tudi vse tiste prijave izločitvenih pravic, ki so bile vložene po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka. Če se še ni začel postopek prodaje (ta se začne s pravnomočnostjo sklepa o prodaji), povzroči prijava izločitvene pravice (po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka) pravno oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.
ZZad člen 1, 1/1, 2, 14, 14/4, 28, 30, 41a, 42, 56,. ZGD-1 člen 515, 515/1. ZFPPIPP člen 8. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDR člen 72. ZDR-1 člen 73, 127.
zadruga - direktor - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo razlike v plači - plača - dodatek k plači - smiselna uporaba ZGD-1
Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.
Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.
Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.
Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.
Odvetniška tarifa (2015) člen 6. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 15-3a. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 365, 365-2, 365-3. ZOdvT člen 19.
stroški postopka - procesno dejanje - pripravljalni narok - glavna obravnava - vsebina vloge - pristop na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - urnina
Tožnica pravilno izpostavlja, da bi ji za navedene vloge sodišče prve stopnje moralo priznati stroške po obeh podlagah, saj se je vsebina teh vlog nanašala na oba zahtevka.
Posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje. Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2021, kar je skupaj trajalo od 11.45 do 13.10. Dvojna tematika, determinirana z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen OT). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za pristop na pripravljalni in prvi narok dne 10. 11. 2021 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 600 odvetniških točk (3.a točka tar. št. 15 OT). Sodišča obvezna razlaga vrednotenja pripravljalnega naroka, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije sprejel dne 10. 4. 2019, ne veže. Za sodišče bi bile te razlage zavezujoče le, če bi bile (enako kot OT) objavljene v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv), kar pa ni izkazano.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - načelo afirmativne litiskontestacije - priznanje trditev - zagovor delavca - vročilnica - seznanitev s tožbo - fikcija vročitve - rok za vložitev odgovora na tožbo - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi.
S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka.
Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal.
Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.
pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi pravilno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Pravica do sodelovanja v postopku je stranki kratena, če sodišče ne upošteva njenih navedb ali se do njih ne opredeli, čeprav bi glede na pravno stališče, kakršno je sprejeto v sodbi, lahko bile pomembne. Toženka je obrazloženo ugovarjala izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi, vendar se sodišče prve stopnje do njenih pripomb ni opredelilo. Izvedensko mnenje je v celoti sprejelo kot verodostojno podlago za odločitev v zadevi, ne da bi pri tem obrazložilo, zakaj pripomb toženke ne sprejema. S tem je bila toženki kratena pravica do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svojih ugotovitev, niti pojasnilo, zakaj je navedbe toženke in stranske intervenientke štelo za neutemeljene, je tudi dokazna ocena pomanjkljiva. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke preuranjena. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točkah I, III, IV in V izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 275, 275/1. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 365, 365-3.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved razpolaganja z nepremičninami - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - prodaja nepremičnin - sodna praksa - neznatna dolžnikova škoda - konkretizirane trditve - varščina - predlog za položitev varščine
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj teoretična, hipotetična možnost, da lahko toženca vsak čas premoženje odtujita ali obremenita, ne zadošča za izkaz verjetnosti, da bosta aktivno ukrepala v smeri onemogočenja oz. preprečitve uveljavitve plačila odškodnine. Možnost še ne pomeni verjetnosti.
Varščino ZIZ predvideva izrecno tudi v primeru, če upnik ne izkaže (vseh) zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlaga sodišča, da to nikoli ni mogoče, bi torej šla v izrecno nasprotje črki zakona.
ZGD-1 člen 247, 247/4,398, 495, 496, 496/2, 496/3, 500, 500/2, 500/3, 522. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 199, 199/1, 200, 200/3, 202, 202/1, 363, 363/3.
ugotovitev ničnosti sklepov skuščine - status družbenika - sosporniški intervenient - pridobitev lastnega poslovnega deleža - korporacijske pravice - prenos poslovnega deleža - imetništvo poslovnega deleža družbe - deklaratornost vpisa v sodni register
Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika.
Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga pravdni stranki sklenili 10. 6. 2024. Stranki se v zunajsodni poravnavi glede stroškov postopka sicer lahko dogovorita drugače, kot to določa ZPP. Vendar pa navedeni Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nikjer ne omenja dogovora pravdnih strank glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Določila 8. člena Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki določa, da s tem Sporazumom stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, razen obveznosti iz 4. do 7. člena tega Sporazuma) ni mogoče razlagati na način, da se je toženka odpovedala zahtevku za povračilo stroškov tega sodnega postopka, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Nenazadnje že 5. člen tega Sporazuma (med drugim) določa, da je javni uslužbenec (tožnik) dolžan poravnati morebitne finančne in druge obveznosti, ki jih ima do delodajalca (toženke). Poleg tega pa so toženki stroški postopka, ki ji jih je z izpodbijanim sklepom priznalo sodišče prve stopnje (stroški odgovora na tožbo z dne 20. 6. 2024 in še kasneje vloženih vlog), nastali že po sklenitvi Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in torej z njim niso zajeti. Stroški tega postopka torej niso predmet navedenega Sporazuma oziroma zunajsodne poravnave.
Četudi se stranki glede stroškov postopka nista ničesar dogovorili, pa se ni mogoče opreti na prvi odstavek 159. člena ZPP, saj se ta nanaša na povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s sodno, ne pa zunajsodno poravnavo.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
Določilo o izgubi zavarovalnega kritja ob neobvestitvi policije je treba razlikovati od določila, ki zavarovancu jemlje pravice iz kasko zavarovanja, če se izmika preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. Vendar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni avtomatično upoštevalo, da neobvestilo policije pomeni izgubo zavarovalnega kritja, pač pa je obrazložilo, da tožeča stranka v zvezi s tem ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se je procesno prevesilo nanjo.
ZPP člen 458. OZ člen 6, 131, 149, 965. ZCes-1 člen 15, 16.
spor majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - direktna tožba oškodovanca - materialna škoda na vozilu - objektivna in krivdna odškodninska odgovornost - vzdrževalna dela na javnih cestah - cestno prometna signalizacija - izvajalec javne službe - skrbnost dobrega strokovnjaka - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - zavrnitev tožbenega zahtevka
Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje - preizkus materialnopravnih pogojev
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni.
Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto.
Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti.
V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na primer stroški prevoza, administrativni stroški in tudi odsotnost iz pisarne. Sodna praksa je glede obračuna DDV takšna, da se DDV obračuna od celotne nagrade, kamor spadajo tudi potni stroški.
ZPIZ-2 člen 101, 101/1, 102, 102/2. ZPP člen 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - poslabšanje zdravstvenega stanja - medicinska dokumentacija - nedopustna pritožbena novota
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano izvedensko mnenje. Tožnik šele v pritožbi prilaga nov izvid z dne 14. 2. 2024 (priloga A/8). Ker je bil navedeni izvid posredovan že po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, ga pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP, ni smelo upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080754
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 18, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 391, 391/1, 391/2. DZ člen 67, 74. ZD člen 162, 220.
izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni in subjektivni pogoj - insolventnost - ožje povezane osebe - odplačnost pravnega posla - zapuščinski postopek - odstop dednega deleža - pravnomočni sklep o dedovanju - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakem deležu zakoncev - izbrisna tožba - ugotovitev lastninske pravice
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika.
Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.
obnova pravdnega postopka - izredno pravno sredstvo - obnovitveni razlog - vročanje sodnih pisanj - vročanje v poštni predal - pravica do izjave - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - način vročanja pisanj - dolžna skrbnost stranke - vročanje po elektronski pošti - načelo pomoči prava neuki stranki
Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.
Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.