PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080662
ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - razveljavitev sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - razlaga zakona v smislu določb direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.
Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - begosumnost - utemeljen sum - plačilo varščine - nekaznovanost - sorazmernost pripora
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
ZZVZZ člen 44a, 44b. ZDSS-1 člen 81. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 213, 213/2, 243, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 353. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izboljšanje zdravstvenega stanja - dokaz z izvedencem
Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.
Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.
spor majhne vrednosti - odpoved pogodbe - dejansko stanje
Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano.
začasen odvzem otroka - namestitev otroka v zavod - strokovni center - vzgojno-izobraževalni zavod
Družinski zakonik nalaga sodišču, da v primeru, ko z začasno odredbo ali z ukrepom trajnejšega značaja namesti otroka v strokovni center, v odločbi strokovni center tudi imenuje. V Sloveniji deluje devet zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. V okviru javne mreže zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami so bila določena štiri območja po regijah z različnim številom strokovnih centrov. V osrednjeslovenski in gorenjski regiji so to Strokovni center Logatec, Strokovni center Kranj in Strokovni center Frana Milčinskega Smlednik, v osrednjeslovenski, jugovzhodni, zasavski in spodnjeposavski regiji pa Strokovni center Višnja Gora, Strokovni center Malči Beličeve in Strokovni center Mladinski dom Jarše.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
odškodninska odgovornost - odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena - komunalna dejavnost - povrnitev nepremoženjske škode - padec - vzrok padca - vzdrževanje - protipravno ravnanje - dokazi in dokazovanje - obstoj škodnega dogodka - obvestitev o nastanku škode - neizkazanost
Sodišče prve stopnje je tako izpovedbo tožnice kot tudi izpovedbe zaslišane priče pravilno dokazno ovrednotilo ter pri tem ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezala v skupno dokazno oceno. Za meritorno odločanje je potrebno prepričanje o pravno relevantnih dejstev, o prepričanju pa govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen človek. Tožnica bi torej trditev o nastanku škodnega dogodka morala dokazati s stopnjo prepričanja, kar pa ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. Tožnica ni izkazala niti, iz katere klopce naj bi sploh padla, niti kaj je bil dejanski vzrok za njen padec. Tožnica pri tem ni bila v dokazni stiski, saj je imela možnost pridobiti prepričljive dokaze o dogodku. Res ni bila njena dolžnost, kot to pravilno navaja v pritožbi, da bi o škodnem dogodku morala obvestila MOL, niti da bi morala po škodnem dogodku fotografirati klopco oz. sam kraj škodnega dogodka, vendar pa bi si s tem na eni stran zagotovila lažje dokazovanje obstoja škodnega dogodka, na drugi strani pa bi s tem omogočila zavarovancu ustrezno obrambo. Resen dvom o obstoju škodnega dogodka je vzbujala tudi tožničina izpovedba, da bi mimoidoči sprehajalec sam nazaj postavljal sedalo, ki je masivno in težko, ne da bi ga tožnica opozorila, da je klopca sama po sebi nevarna.
OZ člen 131, 131/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - lestev - sestopanje po lestvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - padec z lestve
Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.
Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.
ZPP člen 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 181, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82.
socialni spor - odprava odločbe - pravni interes - začasna nezmožnost za delo - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo
Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je bilo za odločitev ključno dejstvo, da toženec v predsodnem postopku z novo odločbo izpodbijanih odločb ni odpravil oziroma se do njih niti ni opredelil. Toženec pa s tem v zvezi tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, ki je obsegal tudi predlog, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita.
V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo tudi izpodbijani odločbi toženca in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Dolžnost sodišča je, da presodi pravilnost in zakonitost odločb zavoda (tožene stranke). Kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi pritožbenega sodišča, gre v teh primerih za izpodbojno tožbo, ne pa za ugotovitveno tožbo, kot je le-ta urejena v 181. členu ZPP. Zoper dokončno odločbo ima zavarovanec pravico vložiti tožbo, kot to izhaja tudi iz pravnega pouka dokončne odločbe. V takem primeru je pravni interes že s tem izkazan in ga ni potrebno dokazovati.
ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5, 6, 7, 8. OZ člen 87, 87/1, 88, 193, 198, 336.
kreditna pogodba v CHF - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - nepošten pogodbeni pogoj - delna ničnost pogodbe - začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - obrestni zahtevek
Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.
Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/4, 240a/4-1. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.
kaznivo dejanje nasilništva - teža kaznivega dejanja - postopek proti mladoletnikom - mladoletni storilec - zaščitni ukrepi - zaščita priče - resna nevarnost za življenje ali telo priče - sorazmernost ukrepa - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - obstoj milejšega ukrepa - zaslišanje preko videokonference - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane - procesno vodstvo glavne obravnave
V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.
Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe". Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.
Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa, ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen. V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka. Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.
predhodni ugotovitveni zahtevek - vmesni ugotovitveni zahtevek - določitev vrednosti spornega predmeta - kumulacija zahtevkov - navadno sosporništvo - navadno sosporništvo na aktivni strani - odločitev o pravdnih stroških
Predhodni oziroma vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je uveljavljen poleg dajatvenega zahtevka, v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.
Za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka tako zadostuje tudi navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta, to je dajatvenega.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2. URS člen 22, 25, 36, 36/1, 78. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4, 103/3, 112, 112/3, 112/6. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/3, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-7, 354, 354/1.
odpoved najemne pogodbe - krivdni razlog - sodna odpoved - nepredvidljive okoliščine in višja sila - zdravstvene težave - sklepčnost tožbe - pravica do nedotakljivosti stanovanja - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - neprofitna organizacija - zamudna sodba
V obravnavanem primeru so sicer izkazani zakonski (formalni) pogoji za odpoved med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe iz krivdnega razloga po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1. Vendar ta okoliščina skladno s stališči Ustavnega sodišča RS v že zgoraj citirani odločbi v primeru dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ne zadošča za sklep o ustavni dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma.1 Izguba doma pomeni najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma. Zato ESČP v primerih sodno naložene dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ocenjuje ne le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma (zaradi obstoja katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP) nujen v demokratični družbi. Oceniti je torej treba, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. z izdajo odločbe Up-619/17-22 trditveno in posledično dokazno breme tožnika kot neprofitne stanovanjske organizacije, ki s tožbo zahteva odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, povečano tako, da more zraven okoliščin, ki narekujejo sklep o obstoju krivdnega odpovednega razloga skladno z določbami SZ-1, kot pravno relevantne navajati tudi okoliščine, ki omogočajo presojo, ali je poseg v pravico najemnika do spoštovanja doma hkrati tudi ustavno skladen.
skupščina d.o.o. - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - pravni interes (pravna korist) za tožbo - status družbenika - zavrženje tožbe - nezakonitost sklica skupščine - ničnost sklepov zaradi nezakonitega sklica
Na podlagi pooblastil so imeli možnost glasovati nekateri družbeniki, ki niso bili vabljeni, so pa bili obveščeni o skupščini na drug način, da so lahko dali pooblastila pridobitelju deležev, drugi družbeniki pa možnosti glasovanja niso imeli. Nepravilno vabljenje se zato izkaže kot manever za možnost špekulacije pri glasovanju, zato je tudi pravilno stališče, da v konkretnem primeru ničnostna sankcija ni preostra.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00080890
OZ člen 3, 119, 119/1, 119/3, 355. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
postopek v sporu majhne vrednosti - obvezen rezervni sklad - plačilo prispevka v rezervni sklad - upravnik - aktivna legitimacija - obveznost plačila v rezervni sklad - obveznosti etažnega lastnika - zastaranje občasne terjatve - kogentnost zakonske določbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - pravica do obravnavanja pred sodiščem - opredelitev do relevantnih navedb stranke - obrazloženost odločbe
Že na načelni ravni ne more vzdržati pritožbeno stališče, da naj bi tožena stranka bila iz obveznosti vplačil prispevkov v rezervni sklad preprosto izvzeta na podlagi dogovora s preostalimi etažnimi lastniki oziroma upravnikom stavbe. Takšen dogovor bi očitno nasprotoval prisilnim (kogentnim) zakonskim predpisom (3. člen OZ) in kot takšen ne bi imel pravnih učinkov.
Sodna praksa je že zavzela stališče, po katerem se sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne.
poslovna odškodninska odgovornost - podjemna pogodba (pogodba o delu) - popravilo vozila - neustrezno popravilo - vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe - obseg škode - obseg odškodnine - stroški popravila
Tudi če toženka ne bi kršila svoje pogodbene obveznosti, bi tožnici stroški popravila motorja nastali. Medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka morala zamenjati zablokiran bat na motorju, pa je izvedenec potrdil, da je možno popravilo takega motorja samo z zamenjavo motorja. Vračila stroška drugega motorja zato tožnici v tej zadevi ni mogoče priznati, saj tudi ni v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo toženke.
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je napaka v motorju kljub menjavi turbine in hladilnika še vedno obstajala, servis z menjavo turbine in visokotlačnega hladilnika ni bil potreben. Tudi v primeru, da bi toženka ustrezno izvedla servisiranje z mehanskim pregledom elementov motorja in morebiti zamenjala celoten motor, sta bila, kar med pravdnima strankama prav tako sploh ni bilo sporno, turbina in visokotlačni hladilnik prav tako v okvari in torej potrebna popravila. S popravilom teh elementov toženka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, nasprotno, v tem delu jo je pravilno izpolnila.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 18/2. URS člen 37.
zahteva za izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - pričakovana zasebnost - razumno pričakovanje zasebnosti - izvajanje videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora
Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.
Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/5, 33, 33/1. ZUPJS člen 10.
taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov - zavlačevanje postopka s strani ene od strank - obročno plačilo sodne takse - pogoji za obročno plačilo - kreditna obveznost - družinski član - nekonkretizirane trditve
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi.
Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.
predlog za začetek stečajnega postopka - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma - poslovodna oseba - unovčena stečajna masa
V obravnavanem primeru je znesek za plačilo začetnih stroškov založilo sodišče, zato bi upravitelj predlog, da sodišče izda sklep po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP lahko podal šele, ko bi bilo jasno, da sredstva unovčene stečajne mase ne zadoščajo niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in je s tem izpolnjen pogoj za vračilo založenega zneska sodišču. Šele, ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080843
URS člen 22. ZPP člen 7, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - mobilna telefonija - plačilo zapadlih računov - odstop od pogodbe - zanikanje dejstev - pravica do enakega varstva pravic - opredelitev do navedb strank - izvedba dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - dopustni razlogi - nerelevantna dejstva - nesubstanciranost dokaza - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - verodostojna listina v pravdnem postopku - protispisnost
Stranka ima breme, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke.
Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če to dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali dokazni predlog ni substanciran. Za tak položaj gre tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je tako imelo dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Glede na to, da toženkin dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran (toženka bi mogla navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi), njene nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).
Listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, v pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi ni več, ali je neka listina verodostojna ali ne, pač pa sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. To pomeni, da ima lahko takšna listina le takšno dokazno moč kot vsi ostali dokazi in je podvržena načelu proste presoje dokazov.
Pritožnik, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje.