Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji.
Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola kaznovan dvakrat.
Tako kot prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola nad dovoljeno mero (po določbah drugega odstavka 105. člena ZPrCP) je tudi prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vozila samostojen prekršek (določbe 46. člena ZPrCP).
V skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pridobi izvedenec pravico do plačila stroškov in nagrade za delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, to je, ko odgovori na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče.
Vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu niso pravno upoštevne. Nestrinjanje udeleženca z izdelanim izvedenskim mnenjem ne vpliva na izvedenčevo pravico do plačila za opravljeno delo, pač pa bodo njegove pripombe predmet nadaljnjega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za povračilo stroškov in nagrade je torej pravno relevantno zgolj to, da je sodni izvedenec opravil delo v potrebnem obsegu, kot je odredilo sodišče.
Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar pritožbene navedbe že iz tega razloga niso utemeljene.
Zakonski znak prekrška po petem odstavku 19. člena ZPrCP je, da storilec v treh dneh od njene izdaje ni upošteval odredbe o odstranitvi zapuščenega vozila. V opisu dejanja v plačilnem nalogu je zgolj povzeta zakonska določba, ni pa konkretno navedeno, kdaj je bila odredba izdana, da bi bilo mogoče preveriti, ali je ta zakonski znak izpolnjen (da so do dneva, ko naj bi bil prekršek storjen, minili trije dnevi od izdaje odredbe).
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.
Storilčeva zagovornica prosi, da se storilca oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek, ker je prejemnik denarne socialne pomoči in plačila sodne takse finančno ne bi zmogel. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo v postopku o prekršku ugotovljeno, da je storilec v nasprotju z izdano odločbo ZGS posekal 78 najboljših hrastovih dreves, kar znaša 189,67 ㎥ lesne mase, posekan hrastov les pa na trgu dosega zelo visoke cene, tudi do 500,00 EUR/㎥, kar kaže na to, da je šlo za naklepno dejanje iz koristoljubja. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče presodilo, da bi bila oprostitev plačila sodne takse v konkretnem primeru v nasprotju z namenom tega instituta, ki je, da se socialno šibkim upravičencem omogoči dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev, zato je odločilo, da mora storilec plačati sodno takso za pritožbeni postopek.
Čeprav nasprotna udeleženka preživnine za otroke ne plačuje in zato morda otroci niso deležni standarda, za katerega se zavzema nasprotni udeleženec, pa namen preživnine, določene z začasno odredbo, ni zagotovitev življenjskega standarda otroka, kakršen je glede na premoženjsko stanje staršev mogoč oziroma najbolj ustrezen, ampak gre za zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.
Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Pritožba pravilno opozarja, da avtomat za napitke ni javna infrastruktura, saj je v zasebni lasti in namenjen prodaji pijač. Zato ni izpolnjen eden od zakonskih znakov prekrška po 16 členu ZJRM-1.
Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno).
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.
Tožnica je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. 130. člen ZASP sicer proizvajalcu fonograma ne daje izključne pravice, zato njegovo posebno dovoljenje za vse navedene načine uporabe iz 130. člena ZASP ni potrebno, sama obveznost plačila nadomestila pa nastane na podlagi pravnega dejstva (radiodifuznega oddajanja fonograma oz. njegove javne priobčitve), neodvisno od volje proizvajalca fonograma in kolektivne organizacije. Gre torej za razmerje, ki nastane na podlagi samega zakona, torej neposlovno obligacijsko razmerje, med katere se uvršča tudi neupravičena obogatitev. Toženka je s plačilom nadomestila v prenizki višini posegala v zakonske premoženjske pravice iz 130. člen ZASP. S takim posegom pa je bila brez pravnega temelja obogatena, tožnica pa prikrajšana. Toženkino obogatitev tako predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih v primerni višini - prihranek brez pravnega temelja. Tožničino prikrajšanje pa predstavlja to izgubo plačila nadomestila za uporabo fonogramov v toženkinih radijskih programih - prikrajšanje brez pravnega temelja.
Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov v radijskih programih ni zastaran.
Po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako med pravdnima strankama po 31. 12. 2011 ni bila sklenjen noben dogovor, s katerim bi se sporazumeli glede višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče. Pri tem si je mogoče predstavljati precejšnjo število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. S tako uporabo SS 2006 ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno.