O dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, zato ponovno odločanje v pravnomočno rešeni stvari ni dopustno (ne bis in idem). V kolikor tožnik želi spremembo izvajalca brezplačne pravne pomoči lahko, kot je to pravilno v obrazložitvi sklepa o zavrženju navedla toženka, vloži predlog za razrešitev odvetnika, ne more pa z novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevati ponovne (druge) odobritve brezplačne pravne pomoči za isti pravdni postopek.
Ureditev v 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZBPP za izvršilni postopek specialno določa, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne morejo zaprositi tisti prosilci, ki so dolžniki v postopku izvršbe, ki teče na podlagi izvršilnega naslova po določbah ZIZ. To pomeni, da se tožniku, ki je dolžnik v izvršilnem postopku, ne dodeli brezplačna pravna pomoč, razen ob izpolnitvi pogoja, ki je, da izkaže verjeten obstoj ugovornega razloga, ki preprečuje izvršbo, ne glede na to, ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči uveljavljal v ugovornem ali pritožbenem delu izvršilnega postopka. V kolikor ne izkaže obstoja katerega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ne more izpolniti pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Določba 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP je torej ena izmed izjem od splošnih pravil (pogojev in meril) dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Posamezniku oži pravico do sodnega varstva in ta izjema se razlaga restriktivno.
V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje.
Do tožnikovega ugovora glede napačne razlage prava se davčni organ ni konkretno opredelil opredelil. Davčna organa sta se v zvezi z davčno obravnavo odškodnine iz naslova neuspešnosti poplačila zaradi preklica lizing pogodbe in v zvezi z uporabnino zgolj sklicevala na sodno prakso SEU v zadevi C-242/18 in se do tožnikovih ugovorov nista konkretno opredelila ter odškodnine oz. uporabnine z vidika DDV tudi nista v zadostni meri konkretno presojala, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjena in z dokazi nepodkrepljena ostaja tudi navedba pritožbenega organa, da tožnik lizingojemalca še naprej terja za preostanek neplačanih obrokov, za katere pa se lahko predvideva, da bo prejel plačilo za dobavo blaga.