Stvar v solastnini ni razdeljena. Razdeljena je lastninska pravica. Vsak izmed solastnikov je tako upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem. Zato eden izmed solastnikov ne more zahtevati izključne uporabe in posesti točno določenega dela stvari, če med solastniki ne obstaja dogovor o uporabi solastne stvari. Da bi tak dogovor med pravdnima strankam obstajal, iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ter iz najemne pogodbe ne izhaja. Uporaba ustrezno solastniškemu deležu namreč ne pomeni nujno uporabe sorazmernega dela nepremičnine, temveč lahko pomeni tudi sukcesivno uporabo celotne stvari, tako da vsak izmed solastnikov uporablja stvar določen čas, skladno s svojim idealnim deležem. Izpraznitve nepremičnine v idealnem deležu solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati.
Tožena stranka je dopuščeni reviziji priložila le sklep o dopustitvi revizije, ne pa tudi predloga za dopustitev revizije, zato jo je Vrhovno sodišče kot nepopolno zavrglo.
Znamka Skupnosti je enotnega – skupnostnega značaja. Na celotnem območju Skupnosti ima enak učinek, zato se ne more registrirati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika, razen za celotno območje Unije (drugi odstavek 1. člena Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009).
Sodišče druge stopnje je napačno interpretiralo Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009, s tem, ko je odreklo varstvo znamki Skupnosti, samo zato, ker je bilo ugotovljeno, da se nikoli ni uporabljala na ozemlju Republike Slovenije. Potrebno je namreč pritrditi revizijskim navedbam tožnice, da neuporaba znamke Skupnosti v eni državi članici EU ne more biti razlog za razveljavitev znamke Skupnosti. Velja celo nasprotno; da se uporaba znamke Skupnosti šteje za zadostno, četudi se ne uporablja v vseh državah članicah EU.
Za presojo podobnosti blaga potrebno upoštevati blago, ki ga ščiti blagovna znamka (blago za katerega „je registrirana“ znamka), ne pa izdelkov, ki se dejansko prodajajo pod to znamko.
ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje.
Tožeča stranka kljub (zatrjevanemu) malomarnemu ravnanju od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve nadomestila za primer invalidnosti. Njegova odgovornost je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja; odgovornost zavarovalnice pa je limitirana na tisto vrsto škode, ki jo določa 18. člen ZOZP.
Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožeča stranka od odgovornostne zavarovalnice ne more uspešno zahtevati povrnitve nadomestila za invalidnost, ki ga izplačuje svojemu zavarovancu, pa ima pravico, da na podlagi prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, od direktnega povzročitelja nezgode.