SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.
Sodišče prve stopnje utemeljeno ni pritrdilo toženki, da je pojasnilno dolžnost opravila, ker jo je izpolnila tako, kot ji je nalagal takrat veljavni ZPotK. Pravilno je ocenilo, da splošno opozarjanje kreditojemalcev, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemajo obrestno in valutno tveganje ter da se lahko spremenijo mesečne anuitete, ne zadošča standardu pojasnilne dolžnosti, ki bi mu morale banke zadostiti ob sklepanju kreditnih pogodb. Nadaljnja evolucija prava tudi ni oblikovala novih, dodatnih in strožjih zahtev in ni za toženko vzpostavila nemogočega dokaznega bremena, ampak se je ob obravnavanju številnih primerov obogatilo spoznanje o delovanju oziroma vplivu tuje valute kot pogodbenega pogoja na potrošniške kreditne pogodbe.
Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše.
Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.
Sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13.
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je domneva, da je potrošnik v informacijsko in pogajalsko podrejenem položaju, ovrgljiva (izpodbojna) ali ne.
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. Ni cilj Direktive 93/13 in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).
Glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera ni za izključiti, da bi tožnik tudi v primeru ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti najel kredit v tuji valuti, saj mu je toženka na njegovo prošnjo in upoštevajoč njegov položaj znižala obrestno mero za 0,65 % ter odobrila višji znesek kredita, kot bi mu šel po njenih notranjih pravilih, poleg tega pa ni reševal svojega stanovanjskega problema, temveč je obnavljal nepremičnino, katere solastnik je bil že prej.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženki že plačal več kot je od nje prejel (toženka ne prereka trditev, da je tožnik prejel 50.763,59 EUR, in ji do 30. 11. 2023 plačal 71.348,91 EUR). V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
Namen predlaganega zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno.
Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.
Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.
Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.
Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zadostujeta ugotovitvi, - da sta tožnika toženki že pred vložitvijo tožbe plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka njunih trditev, da sta prejela 50.960,03 EUR in ji do 30. 6. 2023 plačala že 66.183,32 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.