V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tudi če je v celoti izpolnjena, se lahko presoja nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja. Pravna posledica kršitve te predpostavke je razlaga v korist potrošnika, ne pa ničnost pogodbenega pogoja. Tudi v primerih, ko je bila torej pojasnilna dolžnost v celoti opravljena in celo izpolnjena predpostavka dobre vere, se lahko zaradi okoliščin, ki nastanejo v fazi izpolnjevanja, ugotavlja nepoštenost pogodbenega pogoja. Vrednotno izhodišče presoje, vsebinsko napolnjevanje predpostavke "vestnosti in poštenja" ne more za nepoštenega razglasiti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren, če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih (tudi socialnih) prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej. V skladu z razlago Sodišča se poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da:"...mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe.". Ta razlaga je v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki za obstoj terjatve dopušča izkaz "verjetnosti", torej milejši dokazni standard. Presoja, ali je v konkretnem primeru ta dokazni standard dosežen, je pridržana izključno nacionalnemu sodišču. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila obveznosti iz kreditne pogodbe še ni takšen, da bi ustrezal citiranim materialnopravnim predpostavkam"znatno neravnotežje" ali :"da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.".
Naloga toženke ni bila, da bi tožnici napovedovala, kaj se bo konkretno in kdaj zgodilo, ampak ravno nasprotno, pojasniti bi ji morala, da tudi sama ne more vedeti, kaj se bo v času veljavnosti pogodbe (trideset let) lahko zgodilo na področju gibanja tečajev, zato bi jo morala opozoriti na obstoj neomejenega tveganja, ki ga prevzema.
Dobra vera, ki je samostojen razlog nepoštenosti v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, je obenem neločljiv del tudi prvih treh alinej 24. člena ZVPot.
Tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti, da bi kreditna pogodba brez spornega pogodbenega pogoja, ki pomeni njeno bistveno sestavino (količina posojenega denarja, valuta posojenega denarja ter na to vezana obrestna mera), obstala. Takšna pogodba bi bila invalidna do te mere, da je ne bi bilo mogoče izpolnjevati. Pritožbeno sodišče tudi ne najde pravne podlage, po kateri bi sodišče lahko poseglo v pogodbeno voljo strank, s tem da bi devizni kredit oziroma kredit z valutno klavzulo enostavno zamenjalo za evrskega.
V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe se toženki ničesar ne prepoveduje, zato izrek denarne kazni ni potreben.
S tem, ko tožnica za verjetno izkazuje nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. Za tožnico kot potrošnico pa predstavlja prekomerno breme, ki ga gre enačiti s težko nadomestljivo škodo tako v premoženjski kot nepremoženjski sferi.
Glede na to, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot pred sodiščem prve stopnje, in glede na to, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, sodišče druge stopnje tudi šteje, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve iz 226. člena ZPP, da so podatki v notarskem zapisu (ki je javna listina) resnični; iz notarskega zapisa izhaja, da sta bila s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju (24. točka notarskega zapisa iz priloge A2).
Sodišče druge stopnje glede na navedeno, upoštevaje pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prva tožnica s strani toženke (banke) obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na tečaj CHF, in o tem, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF in se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer ji niso zagotavljali, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila, upoštevaje, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ocenjuje, da je prva tožnica kot kreditojemalka imela na voljo dovolj znanja in s strani toženke prejela dovolj informacij, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita, za katero si je po posvetovanju z možem vzela tudi dovolj časa.
Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe visoka bančna uslužbenka (izvršna direktorica banke na nivoju B1, t.j. en nivo pod upravo - board), njen soprog (drugi tožnik) pa direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino.
SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.