Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da v prejšnjem postopku izdana pravnomočna odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito pravno ne učinkuje, če je prosilec pred njeno vročitvijo njegovemu pooblaščencu samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, saj je s tem nastopila zakonska domneva o umaknjeni prošnji (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je materialnopravno napačno.
Tožena stranka reviziji ni predložila predloga za dopustitev revizije. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 373. členom ZPP revizijo kot nepopolno zavrglo.
Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D & O ("directors and officers liability insurance") nekoliko odstopa od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t. i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti zavarovalni polici.
Kritje v primeru "D&O zavarovanja" je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje ali vodilne delavce zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili v funkciji, ki jo opravljajo znotraj podjetja. D&O zavarovalne police ne krijejo zahtevkov, ki izvirajo iz poklicne odgovornosti posameznikov (izključitev poklicne odgovornosti ("Professional Liability Exclusion")), ki niso povezani z dejavnostjo zavarovane družbe.
Razlaga sodišča druge stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenja uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Ob povedanem je razlaga sporne klavzule (pre)široka ter, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavzula nična (86. člen OZ).
Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena - s tem pa tudi priposestvovanje take "služnosti".
Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti tudi v tem primeru treba upoštevati, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika "posameznega dela" parcele.
V konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.