Z vidika upravnega spora je odločanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (agencija) na podlagi zahtevka za preverjanje sklepa v postopku izvajanja iz 31. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti mogoče šteti za nadaljnji korak pri dokončnem oblikovanju volje agencije, ki ne pomeni posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravne akte (23. in 157. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) in zato samo po sebi ne terja izrecne zakonske ureditve. Oblikovanje posameznih procesnih rešitev s podzakonskimi predpisi pa v postopkih odločanja o javnopravnih stvareh, v katerih se Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja le smiselno in subsidiarno (4. člen ZUP), ni izključeno.

S tem da komisija, ki je imenovana s strani direktorja agencije, preveri pravilnost sklepa direktorja, tudi ne gre ne za instančni in ne za hierarhični nadzor drugih organov zunaj agencije. Ko je odločitev o navedeni obveznosti dokončno oblikovana s strani agencije (2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), pa nastopi možnost sodnega varstva v upravnem sporu, ki glede na okoliščine in značilnosti konkretnega primera pred tem ni ne smiselno in ne potrebno.

Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.

Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.

Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.

Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.

Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).

Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.