Z 121.a členom ZIL-1 je uzakonjena t. i. licenčna analogija, po kateri se višina odškodnine lahko odmeri v višini licenčnine, ki bi jo prejemal imetnik znamke v primeru pogodbene rabe.
Dopuščeno je bilo vprašanje, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk. Vprašanje se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti in ne na izračun višine odškodnine. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da obravnavani primer ni primeren za uporabo licenčne analogije. Licenčna analogija je metoda, ki se lahko uporabi za določitev višine odškodnine. Revizijske navedbe se tako v pretežni meri nanašajo na vprašanje višine prisojene odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti.

Toženka je imela v spornem obdobju z Zavodom AIPA sklenjeno licenčno pogodbo in je z njo uredila razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna še enkrat plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice.

Nikjer v ZASP ni določeno, da bi skladateljem predobstoječe glasbe z vključitvijo njihove glasbe v avdiovizualno delo prenehale pravice javnega predvajanja te glasbe. Četudi se glasba predvaja v avdiovizualnem delu, gre še vedno za priobčitev glasbe v smislu njene slišne zaznave, ki se od siceršnjega predvajanja glasbe ne razlikuje toliko, da bi bi bilo zato treba zmanjšati pravice njenih avtorjev. Še vedno se za priobčitev te glasbe javnosti zahteva dovoljenje avtorja.

Zavod AIPA zato ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe. S tem, ko je toženka v spornem obdobju plačala nadomestilo Zavodu AIPA, razmerja do njih še ni uredila.

Utemeljeno toženka opozarja, da sta nižji sodišči napačno razlagali Pravilnik 1998. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Filmska glasba tako iz repertoarja ni bila izključena. To pa pomeni, da je bila tarifna postavka za kabelsko retransmisijo glasbe oblikovana tudi ob upoštevanju plačila za filmsko glasbo.

Minimalna tarifa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno.

Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dejanska uporaba ne vpliva na veljavnost tarife. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je v tem sporu zelo pomembna. Skrajno neživljensko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet pred dvajsetimi leti.

Po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.

Vrhovno sodišče je pri zapolnitvi nastale praznine kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabilo Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA. Kot izhodišče je upoštevalo načelo, da je primernost tarife dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Gre za tarifo, namenjeno zgolj za uporabo v konkretnem sporu in določeno glede na zbrano procesno gradivo in primerljive predpise. Njen izračun v ničemer ne prejudicira tarife za bodoča razmerja med pravdnima strankama in se lahko uporablja zgolj začasno, dokler SAP ne določi veljavne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del.

Iz obrazložitve sodbe je bilo obema pravdnima strankama lahko jasno, da je v I. točki izreka zaobsežena le ugotovitev, da tarifa iz Pravilnika 2006 ni uporabljiva in da je sodišče dejansko zavrnilo le razliko med zahtevkoma po obeh tarifah. Obrazložitev torej odpravlja vsako dvoumnost izreka, saj je povsem jasno, kakšno posledico je sodišče izreklo in na katerih razlogih temelji taka odločitev.

Ker je jasno in nedvoumno, kakšno obliko sodnega varstva zahteva, bi bil sklep, da je pravilno oblikovanje zahtevka njegova stvar, v konkretnem primeru pretirano formalističen.