Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da določba prvega odstavka 47. člena ZIL-1 ni samostojna (samozadostna) pravna podlaga za presojo, ali je član imetnika kolektivne znamke kršil znamko, pač pa se njegovo ravnanje presoja na podlagi določb pravilnika imetnika kolektivne znamke. Ta je v tej zadevi zato podlaga za presojo, ali je toženec z očitanim ravnanjem kršil kolektivno znamko „Kraški pršut“.
Zgolj dejstvo, da so bile besede predsednika tožeče stranke posredovane kot posneti intervju, ne spremeni ugotovitve, da v njem podane informacije oziroma stališča dopolnjujejo sporočilno vrednost novice v posredovanem sporočilu za javnost. Razlika med pisanim in (video) posnetim sporočilom je zgolj v mediju kot sredstvu prenosa informacije, ne pa v njunem namenu in posledično avtorskopravnem varstvu.
Dikcija o prenosu »posamičnih materialnih avtorskih pravic« ne pomeni, da se ne morejo (naenkrat) prenesti vse take pravice.
Načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ), je vodilo, s pomočjo katerega je mogoče presojati modalitete ohlapno opredeljenega izpolnitvenega ravnanja.
Toženec ni imel razloga, da bi tožnico že vnaprej še posebej opozarjal na lokacijo izvorne kode in postopek dostopa do nje. Tožnica je bila sama zavezana takoj preveriti najmanj to, ali ji izročeno dejansko omogoča tako uporabo Programa, kot tudi dostop do izvorne kode in njen prenos.
Prvi odstavek 42. člena ZIL-1 izrecno določa, da se sme kot znamka registrirati kakršen koli znak ali kakršna koli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, med njimi tudi tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže. Odgovor na zastavljeno vprašanje torej jasno izhaja že iz zakona: oblika blaga, torej proizvod sam po sebi, je lahko predmet zaščite s tridimenzionalno znamko.
Merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znakov so načeloma sicer res enaka merilom, ki se uporabljajo za presojo razlikovalnega učinka drugih kategorij znakov, vendar pa je treba v okviru uporabe teh meril pri tridimenzionalnih znakih, ki imajo videz proizvoda ali embalaže, upoštevati, da jih povprečni potrošnik zaznava drugače od besednih ali figurativnih znakov, ki so neodvisni od podobe proizvodov, ki jih označujejo. Povprečni potrošnik namreč oblike proizvoda običajno ne zaznava kot indikator izvora blaga. Takó jo zazna le takrat, ko se videz proizvoda bistveno razlikuje od standarda ali navad v sektorju.
Presoja razlikovalnega učinka oblike proizvoda je namreč mogoča le, če je proizvod (s svojimi zatrjevanimi razlikovalnimi značilnostmi) postavljen ob bok primerljivim proizvodom in v kontekst dojemanja relevantne skupine potrošnikov.
ZASP ne vsebuje definicije »nedovoljenega primerka«, vendar pa je pri opredelitvi pojma mogoče izhajati iz namena posebnega varstva iz 116. člena ZASP, ki je v učinkovitem preprečevanju računalniškega piratstva. Sankcioniranje same posesti primerka programa, pridobljenega brez pravne podlage, namreč imetnikom avtorskih pravic olajšuje uveljavljanje njihovih pravic, saj ni relevantno, na kakšen način, od koga, za kakšno protivrednost in za kakšen namen je posestnik (nezakonito) prišel do nedovoljenega primerka.
Toženka je računalniški program oziroma licenco za njegovo uporabo pridobila na podlagi najemne pogodbe, torej ni šlo za nezakonit (»piratski«) primerek.