Sklep o ustavitvi postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Opozorilo je sicer ukrep inšpektorja kot oblastvenega organa, vendar ga inšpektor izreče med inšpekcijskim postopkom, če oceni, da je tak ukrep zadosten. Izrek opozorila torej ni obvezen, inšpektorjeva ocena zadostnosti tega ukrepa pa temelji na predpostavki, da se zavezanec zaveda protipravnosti svojega ravnanja in nujnosti odprave nepravilnosti, zaradi česar bo ravnanje v postavljenem roku verjetno uskladil z normativno zahtevanim. Opozorilo namreč nima pravne narave dokončne odločbe in nima pravnega učinka izvršljivosti kot ga ima ukrep, ki je zavezancu izrečen z odločbo. To mora inšpektor izdati, če nepravilnosti niso odpravljene v določenem roku, saj mora v takem primeru ukrepe izreči z odločbo.
Zoper dokončne upravne akte, ki posegajo v pravni položaj zavezanca, je (ne glede na njihovo formalno obliko) vedno dopusten upravni spor, pri čemer dopustnost sodnega varstva zoper tak akt ni odvisna od tega, ali se zavezanec ravna v skladu z ukrepom, izrečenim s tem upravnim aktom.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00077709
ZUS-1 člen 34.
umik pritožbe - ustavitev postopka
V vlogi z dne 10. 2. 2024 je pritožnikova izjava, da v celoti umika tožbo in pritožbo, podana v času pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi, tj. pred pravnomočnostjo odločbe, izrecna, jasna in nedvoumna, zato je z zadevnim sklepom Vrhovno sodišče postopek ustavilo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - odločanje brez glavne obravnave - nesporno dejansko stanje - sporno dejansko stanje - trditveno breme stranke - zavrnitev pritožbe
V situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.
Ker je pritožnik tudi v pritožbi samo pavšalno (brez navedbe razlogov) navedel, da naj bi bilo dejansko stanje med njim in toženko sporno, pri tem pa tudi tu ni navedel nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, opozoril pa ni niti na kakšne druge specifične okoliščine, ki bi ob nespornem dejanskem stanju zahtevale, da se mu omogoči izjavljanje na glavni obravnavi, po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel ovreči, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda
Pritožnikove pavšalne navedbe, da mu bosta na Hrvaškem kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva ter da bo brez obravnave prošnje odstranjen iz države, ostajajo na (pre)splošni ravni in brez navedbe podlag za take trditve. Zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti. Nerazumljive pa so pritožbene navedbe o tem, da naj bi pritožnik "izkazal" člen 29(3) Uredbe Dublin III. Slednji se namreč nanaša na situaciji, ko je oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji razveljavljena po tem, ko je bila predaja izvedena. V obravnavanem primeru, ko pritožnikova predaja še ni bila izvedena, tako očitno ni uporabljiv.
samovoljna zapustitev azilnega doma pred pravnomočnostjo odločbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik, po vložitvi pritožbe, samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. Ker tudi ni konkretizirano nasprotoval predlogu toženke za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, zaradi katerega si s to pritožbo prizadeva, da ne bi bil izročen Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - hujša bolezen - poslabšanje bolezni - dokazno breme - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - zavrženje pritožbe
Za presojo, ali bi predaja prosilca odgovorni državi povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in zato pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nova dejstva in dokazi v pritožb - prekluzija - psihične težave - neizkazane - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo pritožnikovih navedb, prvič podanih na glavni obravnavi, postopalo pravilno. Tega ne spremeni sklicevanje na šok, kot razlog za zamudo pri navajanju relevantnih dejstev, saj ga je pritožnik dokazoval izključno z lastno (zelo pavšalno) navedbo (šele) na glavni obravnavi, pred tem (niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, niti ob osebnem razgovoru, niti ob vložitvi tožbe v upravnem sporu) pa ni omenjal psihične stiske oziroma psihičnih zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel in naj bi vplivale na njegovo zmožnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi.
stvarna pristojnost Upravnega sodišča RS - stvarna pristojnost delovnega sodišča - slovenska vojska - delovno razmerje - javni uslužbenec - rezervist Slovenske vojske - določitev pristojnosti - stvarna pristojnost - ugoditev pritožbi
Pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske, na podlagi katere naj bi se bil tožnik dolžan udeležiti usposabljanja, ne vzpostavlja individualnega delovnega razmerja med tožnikom in pritožnico, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi sicer po določbi 14.a točke 5. člena ZObr pojem "delavec" po tem zakonu pomeni vojaško ali civilno osebo, ki poklicno dela v vojski (…), kar po obrazloženem za pripadnika rezervne sestave ne velja. To pa pomeni, da je zmotna tudi uporaba 5. člena ZDSS-1, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti, saj spora med tožnikom in toženko ni mogoče uvrstiti v nobeno od izčrpno naštetih situacij iz 5. člena ZDSS-1, ki opredeljujejo stvarno pristojnost delovnih sodišč.
Dodatno poučevanje in procesno svetovanje pritožnici, da naj v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpodbija oziroma izrecno prereka poleg v tožbi že navedenih tudi še drugo (določeno) odločilno dejstvo, sicer bo šteto za priznano, bi pomenilo prekoračitev predvidene nepristranske vloge sodišča v okviru pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP). Navedeno dejstvo spremembe lastništva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato ne drži pritožbeni ugovor, da bi moralo to ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje utemeljevati.
Določba 45. člena ZUS-1 je namenjena izvajanju pripravljalnega postopka v ožjem pomenu, medtem ko vročanje vlog umeščamo v pripravljalni postopek v širšem pomenu, ki ga navedena določba ne ureja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi nizkih dohodkov in negotove zaposlitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite (ali begunca).
ZOZP člen 42h, 42h/1, 42e, 42e/2. ZUS-1 člen 31, 31/2.
začasna odredba ZUS-1 - odločba informacijskega pooblaščenca - obvezno zavarovanje motornih vozil - objava na svetovnem spletu - omejitev - težko popravljiva škoda ni izkazana
Odločba informacijske pooblaščenke, s katero je tožnici naloženo, da mora prenehati omogočati javni dostop do osebnih podatkov zavarovancev preko "Informacijskega centra, aplikacije, ki je vsem uporabnikom svetovnega spleta dostopna na spletnem naslovu, tožnici ne preprečuje posredovanja podtakov oškodovancem in ker tožnica tudi ni pojasnila, zakaj po uveljavitvi toženkine odločbe prosilcem ne more posredovati podatkov skladno z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu, težko popravljive škode v smislu 32. člena zUS-1 ni izkazala.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - status tujca - status prosilca - dejansko stanje - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - zavrnitev pritožbe
Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), za namene uporabe 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP. V zvezi s tem bi bilo protislovno, če bi obstoj take nevarnosti v fazi azilnega postopka onemogočil predajo, ta nevarnost pa bi se tolerirala, kadar bi se ta postopek končal s priznanjem mednarodne zaščite. Zato mora tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Merilo pri tej presoji pa mora dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - dokazno breme - obstoj utemeljenih razlogov za sum - zavrnitev pritožbe
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so tako že bile predmet sodne presoje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj zatrjevane okoliščine policijskega postopka ob nezakonitem prehodu državne meje niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji. Iz pritožnikovih trditev v zvezi s policijskim postopkom namreč ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku.
V okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in ko pritožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški in ji zato od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - zdravstveno stanje prosilca - zdravstvene storitve - humanitarni razlogi - načelo nevračanja - zavrnitev pritožbe
Načelo nevračanja zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna, ta presoja pa je bila v obravnavani zadevi opravljena.
Stranka lahko umakne že vloženo pritožbo, vse dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Kadar pritožnik umakne pritožbo, sodišče (ker pritožbe ni več) izda o tem ugotovitveni sklep.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 29, 29/1, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - rok za predajo prosilca - potek roka - zavrženje pritožbe - pravni interes
Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da v praksi toženka, kadar prosilec zoper sklep o predaji vloži tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, s predajo počaka do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa hkrati opozarja, da takšno zadržanje izvršitve odločitve o predaji ne zadošča za obstoj odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem določno in nedvoumno zapisalo, da je svojo ugotovitev glede dneva vročitve drugostopenjske upravne odločbe pritožniku oprlo na vročilnico, zato je trditev, s katero pritožnik utemeljuje pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, očitno napačna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti - sorazmernost posega - zavrnitev pritožbe
Pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne more izpodbiti logične, konsistentne in prepričljive presoje sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev pritožnikovega gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, a to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
Naknadno nastale okoliščine so lahko relevantne za presojo, ki jo po uradni dolžnosti opravljata toženka in predsednik upravnega sodišča po šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, ne pa za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki je namenjen zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
predčasna razrešitev direktorja javnega zavoda - ureditvena začasna odredba - enotna sodna praksa - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe - sklicevanje na stališče sodne prakse
Odločba o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, in zato odložitev njegove izvršitve ni mogočje, in je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno vsebinsko obravnavalo kot predlog za začasno ureditev stanja na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnih sporih zoper odločitve v postopkih (imenovanj ali) razrešitev.
Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika, kar vpliva na sodno varstvo ter izdajo začasne odredbe v postopkih imenovanj.
Od navedenega je treba ločiti vprašanje razrešitve po pridobitvi tega položaja, ko ima oseba pravni interes za sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
Razrešitev s položaja sama po sebi ne pomeni vselej, da je razrešeni osebi nastala težko popravljiva škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, saj ta običajno ne presega materialnih posledic, ki ji ob izgubi takega položaja nastanejo (zaposlitev, plača, zavarovanje itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku praviloma popravljive.
Razrešena oseba ima močnejše sodno varstvo v primerih, v katerih je z oblastno odločitvijo poseženo v izvajanje vodstvenega položaja ali funkcije v javnem sektorju, kadar to zaradi varovanja drugih (ustavnih in sistemskih) zahtev glede posameznih javnopravnih oseb ali organov določa zakon (npr. v primerih zahtevane avtonomije javnega zavoda ali samostojnega in neodvisnega nosilca javnih pooblastil).
V teh primerih je močnejše sodno varstvo osebe, imenovane na tak vodstveni položaj, posreden odraz varstva položaja določene javnopravne osebe ali organa pred posegi nosilcev oblasti in se v teh (izjemnih) primerih lahko izda tudi začasna odredba po ZUS-1, ki ne varuje le položaja posameznika, ampak tudi pravice oziroma položaj javnopravne osebe in s tem poseben vidik javnega interesa.
Izguba položaja torej sama po sebi ne utemeljuje pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe.I menovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (tudi na položaj direktorja javnega zavoda) ni pravica posameznika - povezano je namreč z varstvom javnega interesa in izvajanjem javnih nalog -, zato samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali njegove izgube ne more priti do posega v njegov pravno varovani položaj (zasedati tako vodstveno mesto), ki bi presegal materialne posledice, ki mu ob izgubi takega položaja nastanejo (plača, itd.), in ki so ob uspehu v sodnem postopku tudi popravljive. Posledično mu samo zaradi tega tudi ne more nastati škoda, za preprečitev katere bi bilo treba izdati začasno odredbo.