Pozitiven rezultat sistema EURODAC po primerjavi prstnih odtisov, odvzetih v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, predstavlja neposredni dokaz v postopku iz člena 20(5) Uredbe Dublin III. Kot je pravilno navedlo Upravno sodišče, ima tak dokaz na podlagi člena 22(3)(a)(i) Uredbe Dublin III naravo formalnega dokaza, ki določa odgovornost države članice, razen če je ovržen z dokazom o nasprotnem, zato sam po sebi zadostuje za ugotovitev izpolnjenosti pogojev za ponovni sprejem.
Izpodbijani rudarski koncesijski akt pritožniku podeljuje pravico, da pod določenimi pogoji izposluje sklenitev koncesijske pogodbe, na podlagi katere bo lahko izvrševal podeljeno rudarsko pravico. Odprava ali razveljavitev izpodbijanih odločb na podlagi uspeha pritožnika z vloženo tožbo bi tako privedla do ponovnega odločanja toženke o njegovih obveznostih, ki jih bo moral izpolniti pred sklenitvijo koncesijske pogodbe. Prav s tem pa bi bilo pritožniku omogočeno, da doseže cilj, ki je v zanj ugodnejših pogojih za sklenitev koncesijske pogodbe.
Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.
Trditveno breme o nastanku težko popravljive škode je na tožeči stranki, kar pomeni, da se je sodišče pri odločanju dolžno opredeliti le do tistih odločilnih dejstev, s katerimi stranka izrecno utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe ne pa utemeljenosti tožbe. Pri tem je tudi pomembno, da je začasna odredba pravno sredstvo s povsem drugačno vsebino (ta izhaja iz zahtev 32. člena ZUS-1) in ciljem (gre za nujni ukrep, potreben zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva), kot ju ima tožba v upravnem sporu (sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave).
Župan tožbo vlaga izključno zaradi varstva javnega interesa in zagotavljanja zakonitosti odločitev občinskega sveta. Pri tem ne varuje svojih (osebnih, premoženjskih) pravic, temveč varuje pravni red in preprečuje uveljavitev aktov, ki so v nasprotju z veljavnimi pravnimi normami. Posledično je pojem težko popravljive škode v takšnem sporu nujno treba razlagati v luči tega varstva javnega interesa, saj bi bil v nasprotnem primeru zakonski institut zadržanja nezakonitih aktov občinskega sveta lahko izvotljen, učinkovito sodno varstvo javnega interesa pa onemogočeno. Pri tem pa mora biti izkazana tudi pomembna prizadetost tega javnega interesa, ki mora biti kvalificirana tako, da po vsebini ustrezna standardu težko popravljive škode.
Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.
Vložena pritožba ni dovoljena ne na podlagi specialne ureditve sodnega varstva v 70. členu ZMZ-1, niti na podlagi splošne ureditve pravice do pritožbe v upravnem sporu v 73. členu ZUS-1.
Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema in se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Predaja prosilca se ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa toženke, zato se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
ZMZ-1 vsebino pojma "pristojni organ" posebej opredeljuje, in sicer je po 7. točki 2. člena ZMZ-1 to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite.
Ker se 70. člen ZMZ-1 po določbi prvega odstavka tega člena izrecno nanaša na tožbe zoper odločbe pristojnega organa, to pomeni, da se izjema neomejene možnosti pritožbe iz četrtega odstavka istega člena ne nanaša na organe oziroma postopke, ki ne ustrezajo opredelitvi pristojnega organa iz 7. točke 2. člena ZMZ-1.
Odločbe, ki jih je izdal drug organ (ali celo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vendar v postopkih, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti), niso odločbe po prvem odstavku 70. člena ZMZ-1 in zoper njih ni možna pritožba po četrtem odstavku tega člena.
Pravni interes za izpodbojno tožbo je treba presojati v okoliščinah vsakega primera posebej, to je v odvisnosti od narave upravnega postopka, predmeta odločanja v upravnem postopku in tožnikovega položaja glede na ta predmet. Zato izpolnitev z odločbo naložene obveznosti sama po sebi ne more vselej pomeniti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo.
S (tako imenovano nepravo) začasno odredbo (logično) ni mogoče zadržati izvršitve že izvršenega izpodbijanega upravnega akta. V zvezi s tem je že v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnica navedla, da je bila upravna odločba izvršena 13. 1. 2026, torej pred odločitvijo Upravnega sodišča o predlogu. Kljub takim pritožničinim navedbam Upravno sodišče dejstev v zvezi z izvršenostjo upravne odločbe ni ugotavljalo. Dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o začasni odredbi, je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, pritožba ni dovoljena.
Pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ki sta jih prepričljivo ocenila tako toženka kot sodišče prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.