prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obsegu zapuščine - skupno premoženje zakoncev
Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo ½ stanovanja pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.
Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068742
ZKP člen 60, 60/3, 63, 63/1, 269, 344, 357, 357-4. KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/3.
umik obtožnega predloga - prevzem kazenskega pregona - oškodovanec kot tožilec - sprememba obtožbe - zavrnitev obtožbe - pravna opredelitev - isti historični dogodek - opis kaznivega dejanja - grožnja - nasilje v družini
Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
Sodišče lahko zavrne dokazne predloge, ki so nesubstancirani, dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja, prekludirane dokaze, prav tako ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano ali dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.
Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Ker tožnik ni izkazal, da je vozilo predstavljalo sredstvo, s katerim je opravljal poslovno dejavnost oz. tega ni izkazal za svojo partnerko, so pritožbene navedbe, da je bil rubež na vozilo iz tega razloga nedovoljen, neutemeljene.
Delna ustavitev izvršbe (za zneske, ki jih je tožnik že plačal) ne pomeni ovire za opravljanje izvršbe, prav tako obročno odplačevanje dolga ni razlog za odlog izvršbe, zato je bil rubež zakonito opravljen.
Tožnik je sam povzročil, da pomočnika izvršitelja, ki sta opravljala rubež, nista mogla ugotoviti, ali ima tožnik v lasti še druge predmete, ki bi bili po vrednosti bliže vrednosti terjatve, saj vstopa v stanovanje ni dovolil.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069962
DZ člen 151, 151/2, 151/4, 153, 166. ZNP-1 člen 100, 102, 102/3, 104. ZIZ člen 277, 277/2, 278.
začasna odredba v družinskih sporih - nadomestitev soglasja starša - prešolanje učenca na drugo šolo - predlagalni postopek - izvajanje starševske skrbi - odtujevanje otroka - določitev stikov med staršem in otrokom - opravičba začasne odredbe - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - nasilje nad otrokom - neformalni razgovor otroka s sodnikom
Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve.
Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali.
Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velja za nekatere primere, ko odtujeni starš ni izvajal fizičnega nasilja nad otroki.
Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 7, 38, 46. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (1968) člen 1, 2, 8. ZSZ člen 12, 13. ZLNDL člen 2, 2/1. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (1982) člen 5, 5/8.
lastninska pravica - izgradnja ceste - parcelacija - delitev parcele - cesta - zelenica - tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - nacionalizacija zemljišč - pravica brezplačnega uživanja zemljišča - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - prenehanje pravice uporabe - odločba organa - odškodnina - ustrezno plačilo oz. odmena
Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069000
ZKP člen 15, 105, 105/1, 105/2, 394, 394/1.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - priznanje krivde - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba.
Na podlagi podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, ali so po izjavi A. A. policisti sami odšli v casino Z. in našli predmete (tako kot potek dogodkov zatrjuje pritožnik) ali jim je kraj skrivanja predmetov ob njihovem spremstvu pokazala obdolženka, pri čemer ji ni bil dan pouk o privilegiju zoper samoobtožbo (tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa). Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o okoliščinah zasega predmetov zaslišati policista, ki je opravil zaseg predmetov, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi A. A. ter morebiti izvesti še druge pravno relevantne dokaze, saj bo šele po tako izvedenem dokaznem postopku mogoče sprejeti odločitev o tem, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito ali ne.
prekoračitev hitrosti v naselju - postopek z zahtevo za sodno varstvo - ugotovljeno dejansko stanje - sestavine plačilnega naloga - zakonski znaki prekrška - dopustni pritožbeni razlog
Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da mu je bila izmerjena hitrost pokazana, oziroma da je skozi naselje peljal s hitrostjo 77 km/h. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00068778
OZ člen 364.
plačilo v rezervni sklad - prispevek v rezervni sklad - sklep etažnih lastnikov - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - delitev stroškov v večstanovanjski stavbi - načrt vzdrževanja - pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov - dokaz z zaslišanjem prič - pripoznava dolga
Tudi v primeru, če so bili zatrjevani načrti vzdrževanja in investicij sprejeti, bi se morali etažni lastniki za povišanje prispevka v rezervni sklad posebej dogovoriti.
ugovor litispendence - aktivna legitimacija - objektivna in subjektivna identiteta - sosporniška intervencija
Zoper toženo stranko sta vloženi dve tožbi, prvo je vložil stečajni dolžnik, drugo pa stečajni upnik, obe na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča v postopku stečaja nad A. A. Ni sporno, da je med obema tožbama v delu, v katerem se nanašata na ugotovitev neobstoja terjatve, podana objektivna identiteta, saj tožeči stranki v obeh zahtevata ugotovitev, da ne obstoji (ista) terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika. Podana pa je tudi subjektivna identiteta. Tožeči stranki sta namreč enotna sospornika, kar pomeni, da sodba, izdana o tožbi, ki jo je vložil stečajni dolžnik, oziroma napoteni upnik učinkuje tudi zoper vse druge stečajne upnike, oziroma zoper stečajnega dolžnika. O obstoju ali neobstoju terjatve stečajnih upnikov je namreč možna samo ena odločitev, saj taka sodba, kot pravilno opozarja pritožnica, učinkuje zoper stečajno maso. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (189. člen ZPP). Ker sta bili obe tožbi z istim zahtevkov tožencu vročeni istega dne, citiranega pravila ni mogoče uporabiti. Po drugi strani pa ni dopustno, da bi vzporedno tekli dve pravdi o istem zahtevku. ZPP takega položaja ne ureja, zato je treba o tem, katero od obeh tožb zavreči, odločiti ob uporabi splošnih načel pravdnega postopka.
ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 355, 355/1. ZNP-1 člen 42. SPZ člen 88, 89, 89/1.
predlog za določitev nujne poti - dovolitev nujne poti - raba nepremičnine - povezava z javno cesto - uporaba nepremičnine - dvorišče
Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.
silobran - sočasnost napada in obrambe - udarec v glavo
Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. V obravnavani zadevi pa je ključno, da oškodovanec obdolženca ni napadel (niti mu ni z napadom neposredno grozil), kot si to zmotno prizadeva prikazati zagovornik, temveč je bil obdolženec tisti, ki je z udarcem v glavo napadel oškodovanca, o čemer sta prepričljivo izpovedala oškodovanec in priča C. C. in kar je nenazadnje podkrepljeno tudi z oškodovančevo medicinsko dokumentacijo ter zlasti z izvedenskim mnenjem prof. dr. D. D.
pripor - utemeljen sum - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - ponovitvena nevarnost
Pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pri obdolžencu dne 4. 1. 2022 že opravljena hišna preiskava, na podlagi odredbe sodišča, v okviru katere so bile obdolžencu zasežene istovrstne prepovedane substance, ki so predmet tudi sedanjih očitkov. Glede na to ugotovitev, je lahko sodišče prve stopnje, ob pritožbeno neproblematiziranih objektivnih okoliščinah storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, na ravni utemeljenega suma sklepalo tudi na subjektivni odnos obdolženca do očitanih mu kaznivih dejanj.
ZDR-1 člen 208, 208/1, 208/3, 208/4, 209, 209/1. OZ člen 311, 312.
plačilo za delo v tujini - procesno pobotanje - pogoji za pobot terjatev - neto in bruto plača - davki in prispevki - delna sprememba izpodbijane sodbe
Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069063
ZDR-1 člen 179. OZ člen 352.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - znan obseg nepremoženjske škode
Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00071256
OZ člen 179, 239, 239/2, 243, 243/2, 246. ZPP člen 347.
kršitev pogodbe - odškodninska odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti - nepremoženjska škoda kot posledica kršitve pogodbe o poslovnem sodelovanju - obseg odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - obravnava pred drugostopenjskim sodiščem - izvedba dokaza z izvedencem - popolna ugotovitev dejanskega stanja - pravilna uporaba materialnega prava
Tako Obligacijski zakonik, ki v 246. členu napotuje na smiselno uporabo določb o povrnitvi nepogodbene škode, torej tudi na uporabo 179. člena OZ, kot tudi pravna teorija (primerjaj dr. Damjan Možina: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, stran 260) in sodna praksa (sodba in sklep VSRS II Ips 765/2007 z dne 30.10.2008) dajeta podlago za dosojo odškodnine, ko se nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe manifestira v eni od pravno priznanih oblik.
pravna dobrota oprostitve pričanja - branje zapisnika o izpovedbi privilegirane priče - nedovoljeni dokazi - preiskava elektronske naprave
ZKP ne določa, da bi bilo vprašanje veljavnosti pravnega pouka in odgovora priče iz drugega odstavka 236. člena ZKP pogojeno z lastnoročnim podpisom priče, neposredno ob oziroma pod takšnim pravnim poukom. Pravna dobrota privilegiranih prič iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, da odklonijo pričanje v kazenskem postopku, odraža pomen tesnih družinskih vezi, ki bi mogle biti porušene oziroma ogrožene v primeru, ko bi morale izpovedovati (po resnici) zoper obdolženega družinskega člana. Pravna dobrota je torej uzakonjena v korist priče, ne v korist obdolženca.
Sodišče torej nima možnosti, da bi ob upoštevanju posledic, ki jih bo za storilca imela izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, sprejelo kakršnokoli drugačno odločitev. Nedvomno ima izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko za storilca številne neugodne posledice, vendar le te, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi drugega odstavka 202.e člena ZP-1, ne morejo vplivati.