Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec v postopku predložil dokaze, da v kritičnih obdobjih ni vozil štirikolesnika v gozdovih, kot se mu očita, saj je predložil USB ključek iz katerega izhaja, kje se je v teh kritičnih obdobjih nahajal štirikolesnik, ki je njegova last, poleg tega pa iz predloženih videoposnetkov s strani prekrškovnega organa ni mogoče ugotoviti niti datuma niti leta, ko naj bi bil konkretni posnetek dejansko posnet, prekrškovni organ pa je o storitvi prekrškov sklepal izključno na podlagi teh videoposnetkov.
Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP. Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno. Tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Preizkus alkoholiziranosti se lahko odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov. Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila, tako prepričanje pa je zmotno.
Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga obdolženca glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in z vsebinsko odločitvijo o njej Višjega sodišča v Celju. Zmotna je namreč razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.
Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji.
Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS.
S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) oziroma pomanjkljivo obrazložilo izpodbijani sklep, posledično pa zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.