odločitev o pravdnih stroških -umik tožbe – stečaj – priznanje terjatve v stečaju
Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006825
KZ-1 člen 86, 86/11.
opravljanje dela v splošno korist
Pritožbeno sodišče ponavlja, da je obsojenec nezmožnost opravljanja dela v splošno korist zaradi odvzema prostosti v času od 10.11.2014 do 18.4.2015 povzročil sam, saj je kaznivo dejanje storil v času, ko bi lahko opravljal delo v splošno korist, naloženo mu v tej zadevi.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
Tožeča stranka od toženca (vodje horizontalne signalizacije) vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Ker ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov, tožbeni zahtevek ni utemeljen.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006824
KZ-1 člen 86.
(ne)opravljanje dela v splošno korist - izvršitev kazenske sankcije
Okoliščine, ki jih izpostavlja obsojenec v pritožbi v celoti potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, to je, da obsojenec za opravljanje dela v splošno korist ni bil zainteresiran in tudi sedaj ni, da se ni držal dogovorov in ni ukrenil dovolj v smeri zdravljenja odvisnosti, zaradi česar tudi ni opravil zdravniškega pregleda, ki je pogoj za opravljanje del v splošno korist.
stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - vrednost spornega predmeta
Novejša sodna praksa sledi stališču pravne teorije, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto pravno in dejansko podlago, kadar vsi zahtevku izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste podlage pa zadošča ugotovitev, da so vsi uveljavljani zahtevki odškodninsko pravne narave.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – član uprave – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „član uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga.
Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0023115
OZ člen 39, 39/4, 190, 190/3, 193, 610. SPZ člen 95, 95/2, 95/8, 96, 96/1. ZIZ člen 175, 175/2, 175/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14.
najemna pogodba - ničnost pogodbe - namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli - neupravičena uporaba solastniškega deleža - uporabnina za neupravičeno uporabo stvari- izpraznitev poslovnih prostorov - ugovor pasivne legitimacije - nedopustna podlaga za sklenitev pogodbe - izročitev nepremičnine v izvršilnem postopku - vstop v najemno razmerje po samem zakonu - neobrazloženost sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - položaj najemnika zaradi spremembe lastništva - položaj najemnika v primeru spremembe lastništva na podlagi sodne odločbe - trenutek nedobrovernosti oziroma nepoštenosti posestnika
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe zasledovala namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, pa tudi z moralnimi načeli, zato je pogodba v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nična. Šesta alineja 1. člena pogodbe določa, da se pogodba sklepa „z namenom zavarovanja pravnih interesov najemnika (tožene stranke) v primeru prodaje nepremičnin na javni dražbi, to je, da bo lahko najemnik nemoteno uporabljal nepremičnine v celoti tudi v primeru spremembe lastništva“. Okoliščine, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je bila v izvršilnem postopku že izdana odredba o prodaji nepremičnine, ob dogovorjeni mesečni najemnini 50,00 EUR za celotno poslovno stavbo, sklenitvi najemne pogodbe za 50 let ter pogodbeni kazni 3,000.000,00 EUR, v kolikor kupec nepremičnine najemno pogodbo odpove, tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da taka pogodbena ureditev ne more pomeniti nič drugega kot namen tožene stranke, da se izigrajo pravila izvršilnega postopka in novemu kupcu onemogoči izvrševanje vseh pravic, ki izhajajo iz njegovega solastniškega deleža.
Sklicevanje pritožnice, da je storilec spregledal potek preizkusne dobe šestnajstih mesecev ter da je čakal na ustrezen poziv, ni okoliščina, ki bi predstavljala opravičljiv razlog za neizpolnitev obveznosti. V postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se od storilca pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, katerih kršitev ima za posledico preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
ZPIZ-2 člen 53, 392, 392/1, 427. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/3, 110/6, 110/7.
vdovska pokojnina - pogoj starosti
Tožnica, ki je ob smrti moža dopolnila 30 let, v času prenehanja pravice do družinske pokojnine zadnjemu otroku pa 46 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Dopolniti bi morala starost 53, oziroma 48 let starosti, da bi jo pridobila pri 53 letih.
Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.
S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).