CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSK0006836
ZMZPP člen 53, 53/2, 64, 67, 67/1, 67/3. ZPP člen 339, 339/2-8.
ugotovitev skupnega premoženja zakoncev in deleža na njem - nasprotna tožba - skupno premoženje v tujini - jurisdikcija slovenskega sodišča
Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. Ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, ni bil postavljen. Toženka se ni zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji.
Toženka zmotno meni, da je bila kršena pravica do odgovora na nasprotno tožbo. Sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi.
zavrženje pritožbe – podpis pritožbe – pravna oseba
Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba, ker iz nje ni bilo razvidno, da jo je podpisala oseba, ki je upravičena za zastopanje toženca kot pravne osebe. Stališče je pravilno.
vrednost spora – ugovor stranke – določitev po uradni dolžnosti
Po prvem odstavku 31. člena ZST-1 mora sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določiti pravo vrednost spora, če se pojavi utemeljen sum, da jo je stranka ocenila prenizko. Sodišče določi pravo vrednost za plačilo stranke tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna.
Toženka je po podatkih spisa umrla. S smrtjo stranke pravica zakonitega zastopanja preneha. Ker začasna zastopnica ni bila toženkina pooblaščenka, nima pravice do pritožbe, čeprav ji je sodišče vročilo izpodbijano sodbo. V imenu toženkinih dedičev bi se lahko pritožila le, če bi predložila njihovo pooblastilo za zastopanje v tej pravdi.
Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da podatki za leto 2015 niso relevanten kriterij za oceno plačilne sposobnosti, ker so tekoči podatki poslovanja bistveno slabši in ne omogočajo plačila sodne takse, vendar so v prvostopenjskem postopku izostale trditve o navedenem poslabšanju s konkretnimi podatki, ki bi utemeljevali sklepanje o bistvenem poslabšanju poslovanja pritožnice in ogrozitvi njene dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da je glede na taksno oprostitev preostalih pritožnikov dolžna plačati le sorazmerno manjši del sodne takse.
Po 397. členu OZ sicer z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prenehajo obveznosti tudi drugim dolžnikom; če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.
Po izrecni določbi 14. člena ZST-1 pa je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo; če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, pa mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.
Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre v obravnavanem primeru toženih strank za materialno in ne za formalno sosporništvo. Torej izjema za neuporabo 14. člena ZST-1 ni podana. Ker gre za plačilo sodne takse, je v koliziji večih predpisov treba kot specialen predpis uporabiti predpis, ki specialno področje ureja. V obravnavanem primeru je torej glede plačila sodne takse kot specialen predpis treba uporabiti določbo 14. člena ZST-1 (in ne določbe 397. člena OZ, ki govori v prid stališču pritožnice o sorazmernem zmanjšanju obveznosti solidarnih dolžnikov).
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
ravnatelj – razrešitev s funkcije – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – zaslišanje pravdnih strank – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka – možnost obravnavanja
Če sodišče prve stopnje brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Opustitev zaslišanja tožnika v obravnavanem primeru zato pomeni kršitev njegove pravice do dokaza, zato je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – zaposlitev za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi za določen čas
Toženka kot delodajalec lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko.
Tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi glede predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ob tem je pomembno tudi, da v primeru, če je bila le ena od teh pogodb o zaposlitvi sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Uporabnik je imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in se šteje, da je tožnica od določenega dne dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je kršil svoje delovnopravne obveznosti, ker v zamrzovalnico trgovine blaga ni vrnil ob ustrezni temperaturi, kar je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in običajnim potekom dela. Zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Po ugotovitvi, da višina vtoževane terjatve ne presega višine podedovanega premoženja toženca, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 275. člena OZ in 142. člena ZD.
Ker je bila terjatev cedirana po zapadlosti, je prešla na tožečo stranko skupaj z zamudnimi obrestmi kot stransko pravico (prvi odstavek 418. člena OZ v zvezi z 275. členom OZ).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 22/2. ZPIZ-2 člen 27, 27/3.
starostna pokojnina – sorazmerni del starostne pokojnine – sporazum z Bosno – pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine
Tožnik v obravnavanem obdobju ni dopolnil starosti, določene v 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2, zato ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Odločanje o sporni pokojninski dajatvi, na podlagi naknadno izpolnjenih pogojev, je lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
KZ-1 člen 264, 264/1. ZKP člen 388, 388/1, 498a, 498a/1, 498a/1-2, 498a/4.
dajanje daril za nezakonito posredovanje - odvzem denarja (podkupnine) prejemniku koristi - pravica do pritožbe - upravičenec do pritožbe - nedovoljenost pritožbe - zavrženje pritožbe
Pravico do pritožbe zoper sklep o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ima lastnik odvzetega premoženja, ne pa tudi obdolženec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ekonomski razlog – večje število presežnih delavcev
Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.
Tožena stranka je pri določanju presežnih delavcev utemeljeno in zakonito opravila primerjavo le med delavci, ki so delali na delovnem mestu sistemski analitik II. To delovno mesto ni primerljivo z delovnim mestom sistemski analitik I, ki je zahtevnejše, bistveno pa je, da se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila delavcev prav na delovnem mestu sistemski analitik II, zaradi česar je ravnala pravilno, ko je opravila izbiro le izmed delavcev, ki so zasedali to delovno mesto.
Tožnik je imel glede na navodila osebne zdravnice dovoljenje za gibanje in druženje v času bolniškega staleža. Za kršitev navodil bi šlo le, če bi tožnik v času bolniškega staleža opravljal delo, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti očitkov, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.
Ugotovljenih okoliščin o vremenskih razmerah v času od 3. 2. 2014 pa do vključno trenutno nastanka škodnega dogodka pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa sprejema pritožbeno trditev, da so ugotovljene vremenske razmere bile ekstremne, vendar so do trenutka škodnega dogodka trajale že najmanj 4 dni (od 3. 2. do 6. 2. 2014) in prav zaradi trajanja takih razmer za zavarovanca poledica na njegovem dvorišču, oziroma dostopu do hiše, ni bila nepričakovana, s posipanjem s soljo ali peskom bi jo lahko odstranil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni višja sila, temveč je vzrok v zavarovančevi opustitvi dolžnega ravnanja, ko v več dnevnem trajanju padavin in zmrzali ni storil prav ničesar, da bi preprečil poledenelost in spolzkost dostopa do svoje hiše, ki mu je bila znana in ni omogočil tožniku, ki ga je sam povabil in je za njegov prihod vedel, da bi lahko varno dostopil do njegove hiše.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 90/4. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – znižanje plače – ekonomski razlog
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.
Pritožbeno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da zgolj sprememba višine plače (ne da bi bili dokazani tehtni ekonomski razlogi za njeno znižanje) ne more predstavljati ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval prenehanje potreb po opravljanju dela zaradi razlogov, ki jih v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ugotovi delodajalec. Navedeno pomeni, da je v primeru tehtnega ekonomskega razloga sprememba (znižanje) plače lahko dopustna, tudi če se ostali pogoji dela ne spremenijo (vsebina in obseg del in nalog, opis delovnega mesta, ...). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej zadošča že ugotovitev, da obstaja ekonomski razlog, zato delodajalcu v takem primeru ni potrebno reorganizirati delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (slabše poslovanje tožene stranke). Ker je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, je po naravi stvari to delovno mesto ustrezno v smislu določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR-1. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 22, 25, 30, 34. ZMEPIZ člen 45, 46, 46/1.
brezposelnost – denarno nadomestilo - lastnost zavarovanca – nastanek zavarovalnega razmerja – konkurenca dveh pravnih podlag
Tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna, nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedena prva. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.