Ugotovi se, da sta tožeča in tožena stranka umaknili reviziji.
Ob zgolj splošnih trditvah in splošnih ugotovitvah, da so priprave na dan počitka obsegale pripravo opreme in orožja ter posebej dodatno pripravo za tiste, ki so bili naslednji dan določeni za voznika ali za patruljo, ne da bi bil ugotovljena vsebina in obseg priprav in ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil med tistimi, ki so imeli dodatno pripravo (vedno) tudi tožnik, je materialnopravna presoja, da so priprave kršile njegovo pravico do tedenskega počitka, brez podlage.
Tožnik je upravičen od najemnika zahtevati plačilo zapadlih in neplačanih najemnin za tiste mesece, ko je bil sam še lastnik v najem dane nepremičnine, torej pred prenosom lastninske pravice na tej nepremičnini na kupko.
Z argumentacijo sodišča druge stopnje o odstopnem upravičenju tožeče stranke po splošnih predpisih se skuša revizija soočiti zgolj s sklicevanjem na določbo 332. člena OZ, pri čemer se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014. Vendar je te revizijske navedbe mogoče razumeti zgolj v smeri utemeljevanja podlage za dogovorjeno odstopno upravičenje posamezne pogodbene stranke tudi v primeru časovno omejenega trajnega dolžniškega razmerja, kar pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje ni relevantno. Revidentka tako ne ponudi nobenega (pravnega) argumenta, s katerim bi izpodbijala stališče v izpodbijani sodbi, ki je predmet dopuščenega vprašanja. Vsak njen poizkus namreč preide v očitek nepravilne presoje toženkine kršitve Pogodbe, kar pa presega obseg dopuščenega vprašanja.
Ker je lizing le zbirni pojem za vrsto pojavnih oblik tega pogodbenega tipa, konkretne pogodbe ni utemeljeno podrejati zgolj enemu ali nekaterim zakonsko urejenim pogodbenim tipom, pač pa je treba pri analizi take pogodbe izhajati iz namena celotnega razmerja, ugotoviti njegovo podlago ter porazdelitev rizikov in interesnih bremen strank.
Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pogodbena določila pogodbe o finančnem lizingu razložilo na način, da je plačilo zadnjega obroka zgolj pravica lizingojemalca in ne njegova obveznost, zmotno uporabilo materialno pravo.
Za veljavnost najemne pogodbe ni pravno pomembno, ali je najemodajalec lastnik stvari, saj je najem mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. V razmerju med najemodajalcem in najemojemalcem (v razmerju podnajema) je za veljavnost sklenjene pogodbe pravno nepomembno tudi vprašanje obstoja predvidenega soglasja lastnika stvari. 22. člen ZPSPP namreč varuje le lastnika oziroma najemodajalca (prvega v verigi) in njegove interese in ne kakšnega splošnega interesa, ki bi se raztezal tudi na druga razmerja. Sklenitev podnajemne pogodbe brez soglasja najemodajalca oziroma lastnika glede na določbo 22. člena ZPSPP tako lahko predstavlja kršitev v razmerju med najemnikom in najemodajalcem (lastnikom).