Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Predlog za predložitev informativnega seznama dolžnikovega premoženja je pravočasen, če je vložen pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino sredstvo izvršbe.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Med za izvršbo potrebne stroške dolgoletna sodna praksa šteje tudi stroške cenilca v postopku izvršbe na nepremičnino, saj se vrednost nepremičnine ugotavlja na podlagi cenitve sodnih cenilcev.
Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).
Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno. V tem primeru stranki nista uredili vračila stroškov izobraževanja v sporazumu, vendar se zaradi tega ne šteje, da je toženkina obveznost prenehala.
V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.
Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da bi morala tožnica dokazati, da je opravila delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo v okviru delovnega razmerja pri toženki, šele če bi to dokazala, pa bi nato toženka morala dokazati, da ji je za opravljeno nadurno delo plačala. Sodišče prve stopnje je v obsežni in zadosti argumentirani dokazni oceni ustrezno presodilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica nadurnega dela v okviru delovnega razmerja s toženko ni opravljala, temveč je administrativne storitve v zvezi z epidemijo Covid-19 opravljala skupaj s svojim možem D.D. kot ločen projekt za njegovi podjetji.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.