Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.

Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.

Plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca. Ker plačilo poslovne uspešnosti že glede na vsebino tega instituta ni neposredno povezano z dejanskim prispevkom delavca k tej uspešnosti (kot je to pri delovni uspešnosti), je neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženka z izplačilom zgolj delavcem, ki so bili na dan odločanja o izpolnjevanju pogojev za izplačilo poslovne uspešnosti v delovnem razmerju pri toženki, tožnika kljub njegovemu individualnemu prispevku k rezultatu izločila in to zgolj na podlagi kriterija statusa zaposlitve na določen datum (tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo že 20. 8. 2024).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je očitno menil, da odgovor na tožbo pomeni že sodbo, zato je tudi vložil pritožbo. Že sodišče prve stopnje mu je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da se skladno s 333. členom ZPP pritožba lahko vloži zoper sodbo, ne pa zoper odgovor na tožbo.

Pritožba zmotno enači nastanek taksne obveznosti s pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Slabo premoženjsko oziroma finančno stanje taksnega zavezanca ne pomeni, da taksna obveznost ni nastala. Gre za okoliščino, ki se presoja v postopku odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po 11. členu ZST-1, ne pa za ugovorni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da taksna obveznost ni nastala. O predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse je bilo že odločeno s sklepom z dne 19. 5. 2026, s katerim je bil njen predlog zavržen, ker kljub pozivu sodišča ni pravočasno predložila zahtevanih dokazil. Pravilnosti te odločitve v postopku z ugovorom zoper plačilni nalog ni mogoče ponovno presojati.

Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.  Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.

Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe njegovega brata v 11. točki pravilno izpostavilo, da v okoliščinah tega spora njuni trditvi ne moreta izpodbiti dejstev, ugotovljenih v pravnomočnih odločbah FURS, ker sodišče v tem sporu dejstev, ki ne izhajajo iz uradnih evidenc, ne more upoštevati kot pravno relevantnih. ZUPJS v 9. členu določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. Kateri dohodek se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in subvencije vrtca, ureja 12. člen ZUPJS. Po 12. členu ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo zakonsko določene vrste dohodkov, med njimi obdavčljivi dohodki po ZDoh-2. CSD v predsodnem postopku poljubnega denarnega prejemka ne more sam opredeliti in šteti kot neupoštevni dohodek.

Pri priznanju pravic iz sistema socialne varnosti ne gre samo za zasebni interes med dvema zasebnikoma, temveč za javni interes. Upravičenost do socialne pravice se presoja po pravilih iz sistema javnih sredstev. Pravno neupošteven mora ostati ugovor tožnika, da sta se z bratom dogovorila o optimizaciji prenosa premoženja, pridobljenega s prodajo stanovanja, da bi zaobšla odmero davka s strani FURS. Posamezniki, ki sicer lahko civilnopravno razpolagajo s svojim premoženjem, ne morejo enostransko določiti, kako bo država za namen ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev obravnavala njihovo materialno stanje. Kljub temu, da imata davčni organ in CSD različni pristojnosti, zasebni dogovor med posamezniki ne more sam po sebi ustvariti pravice do javnih sredstev, če bi bila oseba po pravilih sistema zaradi svojega dejanskega materialnega položaja do te pravice neupravičena.

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

ZFPPIPP v primeru, kot je podani, ko upnik v danem postopku ni pridobil ločitvene pravice, ne določa ustavitve izvršilnega postopka, temveč je besedno zvezo postopek izvršbe treba razumeti kot izvršbo, t.j. neposredno izvajanje izvršilnih dejanj, ki pomenijo "fizično" opravo izvršbe oz. prisilnega poplačila.