ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 156, 156/1. URS člen 15, 15/3, 22, 38, 38/1. ZBan-1 člen 214.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - predkazenski postopek - nujno preiskovalno dejanje - banka kot zavezanec za dajanje podatkov - odredba preiskovalnega sodnika - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - standard obrazloženosti - test sorazmernosti - razlogi za sum - informacijska zasebnost - doktrina neizogibnega odkritja - ponovljivost dokaza - pranje denarja - dokazi, pridobljeni v tujini
Preiskovalna sodnica je presojala zahtevo za izločitev dokazov in ob upoštevanju doktrine neizogibnega odkritja sprejela zakonito in pravilno odločitev. Gre namreč za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, na voljo tudi po tem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Gre za ponovljive dokaze, kjer bi tožilstvo do istih podatkov neizogibno prišlo tudi z vložitvijo enakega predloga, po drugi, od te neodvisni poti, kadarkoli v postopku, s predložitvijo nove odredbe po 156. členu ZKP. To pa odpira pot do doktrine neizogibnega odkritja, ki jo sprejema tudi slovenska sodna praksa. Ker gre torej za ponovljive dokaze, je tako v nasprotju z logiko in zdravo pametjo, da bi v obravnavanem primeru, po mnenju pritožnika sporno pridobljene dokaze iz sodnega spisa izločili.
Po oceni pritožbenega sodišča je sprejemljiva obrazložitev preiskovalne sodnice, da zahtevani bančni podatki ne presegajo okvira preiskovanja, kar je utemeljeno s testom sorazmernosti, upoštevajoč specifiko očitanega kaznivega dejanja pranja denarja. Podatki, ki so potrebni za izvedbo kazenskega postopka in utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, so konkretizirani v izreku odredbe, pri čemer gre za nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku, kar je potrebno ocenjevati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijanih odredb.
Pritožbeno sodišče glede na teoretična in judicirana stališča meni, da je v zvezi s presojo zakonitosti pridobljene dokumentacije potrebno ugotoviti, da se A. A. kot odvetnik in prokurist družbe Q. kljub danim opozorilom v zvezi s privilegijem kot odvetnik ni odpovedal pričanju v tej kazenski zadevi, še več, izrecno je navedel, da ne uveljavlja pravice do zavrnitve pričanja. Strinjati se je z odločitvijo preiskovalne sodnice o zavrnitvi izločitve zapisnika o zaslišanju te priče, ker je bila priča zaslišana v skladu s kazensko-procesno zakonodajo Kneževine Lichtenstein, pridobljen dokaz pa ni v nasprotju z Ustavo RS, na podlagi teorije neizogibnega odkritja pa tudi ni mogoče sprejeti pritožnikovega stališča, da je bila dokumentacija, zasežena odvetniku in prokuristu družbe Q., pridobljena nezakonito.
domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - ugovor zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038663
ZIZ člen 239, 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZPP člen 165, 165/3, 365, 365-3.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - vznemirjanje solastnika nepremičnine - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - potrebnost izdaje začasne odredbe - onemogočena ali precej otežena uveljavitev upnikove terjatve - grozeča težko nadomestljiva škoda - skupni deli stavbe v etažni lastnini - soglasje etažnih lastnikov za poseg - poseg brez soglasja - poseg v skupne dele - gradbena dela - tehtanje interesov strank - pogoj reverzibilnosti - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - uporaba sile - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna.
Za izkaz verjetnosti zadostuje že navedba tožnikov, da jim je toženka izrecno izrazila namero, da bo zgradila parkirišča na skupnem delu, in ponujeni dokaz za te navedbe.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela
Za vprašanje transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je odločilna faza sklenitve (in ne prenehanja) pogodbe in v zvezi s tem vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi zakonitega razloga, ki je dejansko obstajal v času njene sklenitve.
Sodišče prve stopnje je zaključek o nedokazanosti zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljilo predvsem na okoliščini, da je prvotožena stranka tožnika s sklenitvijo takšne pogodbe želela preizkusiti. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik tega sploh ni zatrjeval, temveč je nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri prvotoženi stranki utemeljeval z navedbo, da potreba po njegovem delu ni bila le začasna. Glede na to je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo svoje stališče o nezakonitosti razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na ugotovitev, da je šlo v resnici za poskusno delo.
ZIZ člen 3, 28, 32, 34, 53, 53/2, 56. OZ člen 384, 390, 391.
alternativna obveznost - fakultativna obveznost - predmet obveznosti - izbira dolžnika - izvršba na nepremičnine - solastni del na nepremičnini - načelo sorazmernosti
Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžnik, če želi, prav tako izpolni svojo obveznost. Ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa se bo svoje obveznosti oprostil s tem, da bo izročil kakšen drug določen predmet, se lahko dolžnik odloči, vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.
Ker gre za fakultativno obveznost, je torej le stvar dolžnika oziroma njegove izbire, ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa bo namesto tega izročil drugo določeno stvar, pri čemer lahko tako izbiro opravi vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.
Odločilno je, da je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR, oziroma, da ji lahko dolžnik v istem roku namesto plačila zneska kupi primerno stanovanje v A. Iz besede »namesto« izhaja, da je nakup stanovanja le dolžnikova možnost, ne pa obveznost. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da v konkretnem primeru ne gre za fakultativno obveznost, saj da je pri slednji v sklenitveni pogodbeni fazi določen le en predmet obveznosti, kak drug predmet obveznosti pa lahko dolžnik ponudi šele v izpolnitveni fazi. Navedeno namreč iz dikcije 390. člena OZ ne izhaja, temveč ravno nasprotno. V 390. členu OZ je določeno, da lahko dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Tudi po 28. členu ZIZ lahko dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti. Zakona torej govorita o tem, da se lahko dolžnik svoje obveznosti oprosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, oziroma drugo obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Tudi fakultativna izpolnitev mora biti torej (vnaprej) določena oziroma dogovorjena, torej v sklenitveni fazi pogodbe.
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovornemu argumentu, da je bilo z razširitvijo izvršbe še na ostale dolžnikove nepremičnine kršeno načelo sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Sam dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je vrednost celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi v tej zadevi in na kateri ima dolžnik delež do ¾, 61.000 EUR, vrednost samo glavnice v tej zadevi pa je 45.000 EUR. Poleg tega upnica terja še stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi.
Okoliščina, ali bi upnica svoj delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X res prodala ali ne, za presojo ugovora nesorazmernosti niti ni pomembno. Tudi če bi upnica to morebiti res storila, se s tem dolžnikov dolg do upnice ne bi zmanjšal od zneska 45.000 EUR na znesek 29.706 EUR. Kupnina iz naslova prodaje solastnega deleža upnice bi namreč predstavljala odmeno upnici za odsvojitev njenega premoženja in se zato dolg dolžnika do nje ne bi v ničemer zmanjšal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038828
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1.
sprememba denarne kazni v zapor - prisilna izterjava denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni - način izvršitve denarne kazni
Rok za plačilo denarne kazni iz petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je praviloma nepodaljšljiv in teče ne glede na obsojenčevo pripravljenost ali zmožnost plačila. V tem času lahko sodišče do poteka roka kvečjemu dovoli obročno plačilo denarne kazni, kar pa se v obravnavanem primeru, ko končno tega ni predlagal niti pritožnik, ni zgodilo.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-2, 43/3, 47, 47/3, 50, 50/2.
pripadajoče zemljišče - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - izvedensko mnenje - obstoj služnosti
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku in da zato izpodbijani sklep predstavlja odločbo presenečenja. Sodišče se je namreč le kot na dodatni razlog za ugotovitev, da je sporna zelenica individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, sklicevalo na tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 (ki določa, da kadar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, razdeli sodišče sporni prostor po prostem preudarku).
Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi poleg osnovne plače in dodatka plačilnega razreda dogovorjen tudi del plače na podlagi delovne uspešnosti in določeno, da se način njenega ugotavljanja podrobneje uredi s splošnim aktom delodajalca. Plača za delovno uspešnost je sestavni del plače tudi na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDR-1. Po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS) je s strani igralcev dana napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana in izplačana plača višja tudi na račun napitnine, do katere je bil upravičen. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz naslova dodatka plačilnega razreda tožena stranka tožniku ni poravnala pogodbene obveznosti iz naslova dela plače za delovno uspešnost v obliki napitnine.
Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.
V 9. točki 18. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje ne šteje kmetijsko in gozdno zemljišče, ki ga oseba zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti, ni bila sposobna obdelati, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti, pri čemer nezmožnost obdelovanja do starosti 63 let za ženske in 65 let za moške ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kljub ugotovljeni nezmožnosti za delo, pa tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da dohodka s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti. Ker torej ni izpolnjen drugi zahtevani pogoj, je bil torej fiktivni dohodek v višini 8,35 EUR pravilno upoštevan pri ugotavljanju dohodka družine.
Ker je bil v sporni zadevi presežen cenzus (56 % neto povprečne plače) tožnica za sporno šolsko leto ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00041056
ZVEtL-1 člen 13, 13/6.
evidentiranje nepremičnin - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - sodni izvedenec - geodetska uprava - vpis v zemljiški kataster - vprašanje poteka meje med parcelama - nasprotni udeleženci - pripombe na elaborat - izjava o poteku predlagane meje
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je elaborat parcelacije primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, trdi le, da se o njem ni imel možnosti izjaviti, kar pa ne drži.
revizija zoper sklep - obnova postopka - kršitev pravice do pravnega sredstva - pravica do revizije
Tretji odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V tem primeru ima sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo, pravno naravo zaključka obnovitvenega postopka. O nastanku pravice do revizije je mogoče govoriti šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo pod pogojem, da ima pravni interes, vloži le zoper takšno sodno odločbo. Stranki ni nastala pravica do revizije z vložitvijo tožbe in ji med postopkom ni mogla biti odvzeta.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 257, 257/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic - obarvani naklep
Določba 257. člena Kazenskega zakonika je bila z novelo KZ-1E spremenjena, pri čemer je bil po določbi, ki je veljala do 1. 7. 2017, znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic (obarvani) naklep - kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena nenoveliranega KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Po od 2. 7. 2017 in v času storitve očitanega ravnanje veljavni določbi prvega odstavka 257. člena KZ-1 pa stori navedeno kaznivo dejanje uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo.
najemna pogodba - pristojnost v gospodarskih sporih - spor o pristojnosti
V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska nižjega od 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče. Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). V konkretnem primeru gre za premoženjski spor iz najemnega pogodbenega razmerja med tožečo stranko, ki je registrirana kot društvo, in toženo stranko, samostojnim podjetnikom. Po nobenem izmed kriterijev iz dvaintridesetega poglavja ZPP (od 480. do 484. člena ZPP) obravnavanega spora ni mogoče opredeliti za gospodarski spor.
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Glede na ureditev, bi moralo pri tožeči stranki obstajati takšno (trajno) zdravstveno stanje, zaradi katerega, kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati večine v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 opredeljenih osnovnih življenjskih potreb.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 40, 40/1, 40/1-4, 49, 49/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3.
Dejstvo, da je bilo potrebno obsežni statični izračun (katerega del je bil priložen izvedenskemu mnenju) 'izvrednotiti' po veljavnih predpisih (tj. Evrokodih), in sicer za posamezne obtežbe, ki bi morale biti upoštevane v osnovnem statičnem izračunu dobavitelja jeklenega šotora ter še po dejanskih obtežbah, pri katerih se je objekt porušil, je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je pojasnilo, da iz pisnega izvedenskega mnenja (pod točko 5.0 z naslovom "Upoštevana dokumentacija, zakoni, predpisi in viri", med katerimi so tudi Evrokodi) sicer izhaja, da je izvedenec pri izdelavi mnenja poleg dokumentacije v spisu upošteval še pravne predpise s področja gradbeništva, da pa ti ne predstavljajo dodatne dokumentacije v smislu 38. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Prav tako je zavzelo pravilno stališče, da Evrokodi ne predstavljajo dodatne dokumentacije, ker gre za uporabo strokovnega znanja izvedenca, kar pa je že zaobseženo v postavki nagrade za izdelavo izvedenskega mnenja.
Izvedenec bi moral v predlogu, v katerem je priglasil materialne stroške (pisarniški material ipd.) v znesku 80,00 EUR, te ustrezno analizirati po vrsti (npr. za porabljen papir, poštnino, tiskanje pisnega izvedenskega mnenja) in višini ter jih tudi izkazati. Samo na ta način bi bilo namreč mogoče izvedencu ob pravilni uporabi materialnega prava priznati povračilo dejanskih materialnih stroškov.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - zagovor
Opravljanje dela (in v tem okviru prihod na delo) je temeljna obveznost delavca, določena v prvem odstavku 33. člena ZDR-1, in se od delodajalca ne zahteva (niti ne pričakuje), da delavca v zvezi s tem poučuje ali da ga opozarja, da mu v primeru neupravičenih izostankov z dela lahko pogodbo o zaposlitvi odpove.
plačilo odškodnine - javno opravičilo - odškodninska odgovornost novinarja - odgovornost novinarja - odgovornost odgovornega urednika - odgovornost delodajalca - izdajatelj medija - protipravnost - domneva krivde - namerno ravnanje - naklepna povzročitev škode - malomarnost - navadna malomarnost - pravica do varstva časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - kolizija pravic - objava neresničnih in nepreverjenih informacij - resnična dejstva - obveznost prizadevanja - raziskovalna dolžnost - kodeks novinarske etike - javnost - relativna javna oseba - osebni podatki
Objava neresničnih dejstev sama po sebi v okviru svobode izražanja ni varovana, ker oblikovanje mnenj na podlagi tovrstnih informacij nikoli ne more biti v javnem interesu. Vendar bi bilo od medijev prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij, temveč se terja prizadevanje za posredovanje resničnih informacij. V določenih primerih je objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, denimo ko se javnost šele obvešča o sumu, ki še ni potrjen, ali o incidentu, preden je ta popolnoma razjasnjen. Ko gre razkrivanje zadev splošnega pomena, ki javnosti še niso znane, je namreč legitimna naloga tiska tudi spodbuditi javno razpravo in preiskavo, ki bosta šele vodili k odkritju resničnih dejstev.
Kadar do posega v čast in dobro ime pride z navedbami o dejstvih, je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali ne. Če toženec dokaže njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, protipravnost ni podana, saj je raznašanje resničnih vesti varovano v okviru svobode izražanja.
delni umik predloga za izvršbi - pravni interes za pritožbo - odgovor na pritožbo
Načeloma dolžnik nima pravnega interesa izpodbijati sklep o (delni) ustavitvi izvršbe, saj lahko v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZIZ upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Vendar je v tem primeru sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo trditve dolžnika o plačilih v pritožbi in upnika v odgovoru na pritožbo, ki ga je štelo kot delni umik predloga za izvršbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041335
OZ člen 169, 174, 174/1, 299, 299/1.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - tuja nega in pomoč
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške prevozov na preglede in zdravljenje, ki jih je upravičen terjati neposredno od toženk, saj gre za pravno priznano škodo. Zato so pritožbene navedbe prve toženke, da bi moral tožnik povračilo teh stroškov zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na predloženo listino "relacija in kilometrine", izpoved tožnikovega sina in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, saj so ti dokazi glede števila opravljenih pregledov in v zvezi s tem opravljenih prevozov medsebojno skladni. Za izračun odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče pravilno uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in tožniku priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, ki je sprejeta tudi v novejši sodni praksi. Prva toženka se neutemeljeno zavzema, da bi se tožniku lahko priznal kvečjemu le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva. Tožnik je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.